OBRAZLOŽITEV IN IZVEDBA IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA

MEHATRONIK OPERATER

Izobraževalni program Mehatronik operater je pripravljen v skladu z Izhodišči za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja (2001) in je nastal na pobudo Društva vzdrževalcev Slovenije ter še nekaterih podjetij. Izobraževalni program se vključuje v novo poklicno vertikalo oziroma novo področje mehatronike.

Podlaga za izobraževalni program je poklicni standard mehatronik operater/ mehatroničarka operaterka (4. stopnja zahtevnosti dela).

Dijaki, ki bodo zaključili izobraževalni program, se bodo predvidoma zaposlovali na delovnih mestih sedanjih vzdrževalcev. Dela, ki bi naj jih opravljal mehatronik operater, so izraz potreb gospodarstva in so v grobem opredeljena kot: upravljanje delovnih sredstev v proizvodnji, preventivno vzdrževanje (čiščenje in mazanje), sodelovanje v TPM procesu, poznavanje standardov kakovosti, poznavanje koncepta Poka Yoke, poznavanje koncepta 5S, poznavanje osnov krmilnikov, popravilo pnevmatičnih strojev in naprav, vzdrževanje in popravila pnevmatičih pripravnih grup, menjava raznih jermenov, ležajev, tekočih trakov, nastavitve strojev in naprav, varjenje strojnih delov, popravilo in vzdrževanje hidravličnih agregatov, akumulatorjev, črpalk, varnostnih ventilov, izdelava in vzdrževanje pnevmatičnih in hidravličnih cevovodov, preventivni pregledi in mazanje strojev in naprav, fine nastavitve, popravilo grelcev, kaloriferjev, razna ključavničarska manjša popravila, brušenje, demontaže, izdelava razne kovinske galanterije po delovnem nalogu, čiščenje strojnic, klim, ventilatorjev, pomoč pri demontaži in montaži elektro motorjev, čiščenje rezervnih delov, delavnice, delovnega mesta in odstranjevanje odpadkov, preverjanje pokazateljev na parnih vodih in zrakovodih, menjava olj, oljnih filtrov ter čiščenje rezervoarjev, vsakodnevno poročanje o stanju delovnih sredstev, preizkus varnostnih naprav, vodenje dnevnikov za TPM, pretakanje odpadnega olja, čiščenje okolice in delavnice. Mehatroniku operaterju pa naj bi v prvotni meri privzgojili občutek za sredstvo, s katerim dela – da ga bo znal vzdrževati, poslušati, opravljati preventivne preglede ter občutek za profesionalen odnos do sodelavcev in morebitnih zunanjih strank. Poseben poudarek pa je tudi na privzgoji zavesti za proces vseživljenjskega učenja, saj se tehnologija izredno hitro spreminja.

Programske rešitve v izobraževalnem programu Mehatronik operater

Pri pripravi izobraževalnega programa so bili postavljeni naslednji cilji:

• povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu, katalogih znanja, izpitnih katalogih. Cilj je doseči večjo notranjo vsebinsko povezanost in prepletenost znanja in razvoj poklicnih in ključnih kompetenc, ki vodijo do celovite usposobljenosti za poklic, sodelovanje v družbi, osebnostni razvoj in nadaljnje izobraževanje;
• uveljaviti načelo učno-ciljnega in problemskega načrtovanje pri pripravi katalogov znanja in izpeljavi učnega procesa;
• odpiranje kurikuluma in vpliv lokalnih partnerjev za uresničevanje lokalnih potreb in interesov;
• enoten izobrazbeni standard za šolsko in dualno obliko izobraževanja;
• večja programska prožnost in avtonomija šol s pripravo okvirnega izobraževalnega programa na nacionalni ravni;
• novi metodično-didaktični koncepti, katerih cilj je doseči spremembo v pedagoškem delu učiteljev, timskem delu na šoli in večji individualizaciji pouka.

Povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu je uresničen skozi koncept kompetenc (poklicnih in ključnih, ki jih razvijamo s ključnimi kvalifikacijami). V izobraževalni program so vgrajeni nacionalni standardi ključnih kvalifikacij za slovenščino, matematiko, tuj jezik in šport kot samostojne programske enote (predmeti) v najmanj minimalnem standardu, kot ga določajo navedena Izhodišča. Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s strokovnimi vsebinami in praktičnim usposabljanjem prepuščamo šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.

Uresničevanje ciljev nacionalnega standarda ključnih kvalifikacij s področja naravoslovja, družboslovja in umetnosti, ki jih ni možno povezati s cilji strokovnega izobraževanja, se izvede v samostojnih programskih enotah v delu A predmetnika.

Cilji ostalih ključnih kvalifikacij so vgrajeni v strokovne vsebinske sklope ali se kot način in metoda dela uresničujejo skozi celoten program: kompetenca učiti se učiti, socialne veščine, razvoj sporazumevalne zmožnosti (ustne komunikacije in bralne pismenosti). Cilji ključnih kvalifikacij podjetništva in varstva in zdravja pri delu so vgrajeni v vse strokovne vsebinske sklope. Cilji ključne kvalifikacije informacijsko-komunikacijske pismenosti pa v vse predmete in vsebinske sklope. Graditev kariere kot ključne kvalifikacije je mogoče razviti v okviru interesnih dejavnosti ali odprtega kurikuluma.

Najmanjša strukturna enota za dosego poklicnih kompetenc je vsebinski sklop, ki v smislu koncentričnih krogov omogoča pridobivanje poklicne kompetence in postopno graditev le-te na več ravneh. Vsebinski sklopi so vsebinsko-didaktični sklopi ciljev, ki izhajajo iz kompleksnih delovnih nalog, so didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru vsebinskih sklopov se povezuje praktično izobraževanje, strokovna teorija in nacionalne ključne kvalifikacije v luči delovnih in poslovnih procesov in upoštevanja potreb strank, ki so lahko zunanje ali pa notranje (iz podjetja). Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo področje vzdrževalne in mehatronske dejavnosti: tehnološki, ekonomski, okoljevarstveni in zdravstveni. Vsebinski sklopi vključujejo cilje: načrtovanje, odločanje, izvedbo in kontrolo. Posebna pozornost je posvečena »teoretizaciji« praktičnega izobraževanja s ciljem doseči ustrezno razmerje med teoretičnim in praktičnim vidikom usposobljenosti.

Stopnje kompetenc: glede na temeljne kriterije, kot so kompleksnost in raznolikost delovnih poklicnih situacij in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc:

• osnovni nivo: dijaki rešujejo naloge in izvajajo aktivnosti v predvidljivih in dobro strukturiranih situacijah in problemih, bolj kompleksne naloge izvajajo po navodilih. Dijaki spoznavajo in osvajajo osnovna znanja in spretnosti, razvijajo odgovornost in neodvisnost pri reševanju nalog;
• rutinski nivo: dijaki se naučijo načrtovati, izvajati spretnosti in reševati probleme v znanih, strukturiranih, vendar bolj kompleksnih delovnih situacijah, ki zahtevajo tudi sodelovanje z drugimi. Razvijajo prilagodljivost, komunikativnost, skupinsko reševanje nalog:
• napredni nivo: dijaki znajo oceniti (ekonomsko in časovno) problem, izvesti kompleksne in nepredvidljive delovne naloge, znajo reševati probleme, ki presegajo znane situacije, probleme rešujejo sodelovalno v skupini. Poudarek je na načrtovanju, odločanju, izvedbi in kontroli delovnega procesa, sodelovanju z drugimi, razvijanju odgovornosti in samoiniciativnosti ter kreativnem reševanju problemov, ki zahteva kompleksno in dobro strukturirano teoretično znanje in ključne kvalifikacije.

Katalogi znanja so načrtovani učno-ciljno: v ciljih so zapisane spretnosti, znanja, veščine in kompetence, ki se kot učni dosežki preverijo z uresničitvijo cilja znotraj sklopa in ob koncu izobraževanja; v drugi koloni so opredeljeni cilji nacionalnih ključnih kvalifikacij, ki jih uresničujemo povezano; socializacijski cilji so izpostavljeni v usmerjevalnih ciljih predmeta in se kot rdeča nit uresničujejo skozi celoten predmetnik.

Nov didaktični koncept predpostavlja pouk oziroma pedagoški proces, ki

• je usmerjen k dijaku in procesom učenja ter razvijanju celovite poklicne usposobljenosti, razvijanje samostojnosti in prevzemanje odgovornosti za svoje ravnanje vključno s privzgajanjem miselnosti o odgovornem odnosu do dela in do naprave za katero bo zadolžen oziroma s katero bo delal obenem pa tudi o profesionalnem odnosu do zaposlenih - tako do nadrejenih kot do podrejenih;
• spreminja vlogo učitelja od »prenašalca« znanja k prevzemanju novih vlog (mentor, ki načrtuje, usmerja in svetuje);
• predpostavlja učenje v kompleksnih zaokroženih vsebinskih sklopih, ki vključujejo cilje načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole – učenje za poklicno ravnanje, povezovanje teorije, prakse in ključnih kvalifikacij;
• zahteva učenje z lastno aktivnostjo in ob praktičnih izkušnjah, poudarek na izkustvenem učenju in problemskem pouku, v središču katerega so aktivnosti in ravnanja ter refleksija le-teh - gre za pridobivanje tako vsebinskega kot proceduralnega znanja (obvladovanja procesov, metod, razvoj spretnosti);
• razvija ključne kompetence učenje učenja, socialne in sporazumevalne kompetence (ustno komunikacijo, razvijanje funkcionalne pismenosti in informacijsko - komunikacijske pismenosti) skozi celoten izobraževalni program;
• bo razvil nove metode preverjanja in ocenjevanja znanja in kompetenc.

Izobraževalni program zahteva pripravo projekta izvedbeni kurikulum na šoli. Učitelji skupaj pripravijo letne aktivnosti, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo hkrati, določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego cilja je na šoli oblikovana programska projektna skupina za pripravo in izvedbo.

V izobraževalnem programu Mehatronik operater je 606 ur namenjenih odprtemu kurikulumu in uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola bo v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definirala cilje tega dela kurikuluma, v katerem bodo dijaki razvijali tako praktične veščine, poglabljali in širili znanje strokovne teorije in razvijali ključne kompetence.

Uresničevanje ciljev ključne kvalifikacije naravoslovje

Učni sklopi iz kataloga znanj naravoslovje, ki se povezujejo s strokovno-teoretičnimi predmeti:

Za uresničitev integriranih učnih sklopov je predvidenih 66 ur.

Integracija ciljev splošnega izobraževanja v strokovno - teoretično izobraževanje se izpelje tako, da nastane nova dopolnjena in zaključena celota. To pomeni, da se morajo cilji splošnega izobraževanja smiselno nadgrajevati in dopolnjevati s cilji strokovno-teoretičnega izobraževanja. Zato je nujno, da učitelj strokovno-teoretičnega predmeta pri integraciji skupaj z učiteljem naravoslovja sodeluje pri načrtovanju in izvajanju integriranih vsebinskih sklopov. Integrirane vsebinske sklope morata oba učitelja načrtovati in izvajati timsko, enako velja tudi za proces vrednotenja in ocenjevanja doseženega znanja. Oba učitelja morata pri integraciji upoštevati vse cilje, ki so zapisani v obeh katalogih znanj, in jih operacionalizirati tako, da se cilji in načrtovane dejavnosti smiselno dopolnjujejo. V primeru, da se določeni cilji predlaganega učnega sklopa ne smiselno dopolnjujejo s cilji strokovnega predmeta se realizirajo v okviru samostojnega predmeta naravoslovje v A delu.

Število ur: 132 ur; od tega je 66 ur izvedenih samostojno, preostale pa potekajo s strokovno-teoretičnim predmetom.

Organizacija praktičnega pouka in praktičnega izobraževanja v delovnemprocesu (praktično usposabljanje z delom)

Praktično izobraževanje v delovnem procesu (PIDP) omogoča doseganje ciljev, ki jih šola ne more uresničiti, zlasti poklicno socializacijo in razvoj osebnostnih potencialov, ter poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere z neposrednim opravljanjem dela. Nosilca izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj s šolsko delavnico oziroma medpodjetniškim centrom izvajata izobraževalni program. Dijak v delovnem procesu pri delodajalcu poleg praktičnega znanja in spretnosti pridobi tiste spretnosti, ki jih v šolskih delavnicah ni moč pridobiti, predvsem:socializacijo v delovnem okolju,dinamiko realnega delovnega procesa in skupno odgovornost za kakovost opravljenega dela.

Dijakom je zagotovljeno 655 urpraktičnega pouka v šolskih delavnicah in najmanj 24 PIDP. Praktično izobraževanje v delovnem procesu poteka na podlagi sklenjene individualne učne pogodbe med delodajalcem in dijakom ali kolektivne učne pogodbe med delodajalcem in šolo.

V pogodbi se stranki dogovorita glede:

• trajanja in načina izvajanja praktičnega izobraževanja v delovnem procesu,
• vsebin, ki jih bo dijak pridobil v delovnem procesu in
• drugih nalog in obveznosti pogodbenih strank.

Z individualno pogodbo lahko določeno tako, da se:

• v prvem in drugem letniku poveča PIDP s 3 na 7 tednov, s tem se dijaku zagotovi najmanj število pouka prostih tednov v šolskem letu;
• v tretjem letniku PIDP poveča z 18 na 19 tednov,
• praktični pouk v drugem in tretjem letniku nadomesti s PIDP pri delodajalcu (2 dni/teden), kar znaša skupaj 98 dni ali 19,6 tedna.

Če se upošteva največje mogoče število vseh tednov, potem izobraževanje v delovnem procesu lahko obsega skupaj 7 + 7 + 19 + 19,6 = 52,6 tednov.