KATALOG ZNANJA

ITALIJANŠČINO kot tuji jezik

 

SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE

210 in 350 ur

Določil SSRSSI na 25. seji, 11. 2. 1999

 

DIFERENCIRANE VSEBINE:

  • čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven,

  • zasenčeni tisk - višja zahtevnostna raven.

 

VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE – TUJI JEZIK

2. KATALOG ZNANJ

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

2.1.2. Socializacijski cilji

2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

2.2. OPERATIVNI CILJI

2.2.1. Receptivne sposobnosti

2.2.2. Produktivne sposobnosti

2.3.     STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

2.4.     MINIMALNI STANDARDI ZNANJ ITALIJANŠČINE

2.4.1. Slušno razumevanje

2.4.2. Bralno razumevanje

2.4.3. Ustno sporočanje

2.4.4. Pisno sporočanje

3. VSEBINA POUKA ITALIJANŠČINE

3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

3.2. KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

3.3. TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE ITALIJANŠČINE

3.4. STROKOVNA BESEDILA

4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

4.1.NAČELA POUKA

4.2. DIDAKTIČNA NAVODILA

4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

4.2.2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

4.2.4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

4.2.5. Domače naloge

5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

6.2. SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA

6.3. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

6.4. PRIMER PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI

6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

6.4.2. Vrednotenje pisnih izdelkov

6.4.3. Vrste besedil

7.LITERATURA IN DRUGI VIRI

 


1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE – TUJI JEZIK

Italijanščina je za dijake osrednje Slovenije tuji jezik, učijo se ga predvsem v gimnazijah in srednjem strokovnem šolstvu, v osnovni šoli ga lahko izbirajo v tretjem triletju.

Dijaki v poklicnem izobraževanju spoznavajo italijanščino praviloma zaporedno za prvim tujim jezikom, italijanščina ima torej položaj drugega tujega jezika. Le izjemoma nekatere poklicne šole uvajajo italijanščino kot prvi tuji jezik.

Italijanščina je za dijake v osrednji Sloveniji predvsem jezik sporočanja v šolskem okolju Včasih ga mladi srečujejo v življenjskem okolju kot jezik sporazumevanja občil, filma in televizije. Interes za učenje italijanščine v osrednji Sloveniji narašča, njegova neposredna raba v okviru nekaterih poklicev in dejavnosti se širi.

V izobraževanju posameznika ima izobraževalno in vzgojno nalogo. Učenje tujega jezika spodbuja prenos miselnih operacij in razumevanje jezikovne gradnje jezika kot sistema, tako drugega kot maternega. Ciljni jezik, to je raven jezikovne uzaveščenosti, ki jo želimo doseči, obsega znanje slovnice, razvijanje spretnosti razumevanja, ustnega sporočanja, branja in pisanja na osnovni ravni. Pričakovano je tudi poznavanje osnovnih pragmatičnih načel.

Italijanski jezik ima v obmejnih področjih zahodne Slovenije posebno vlogo. Dijaki se z italijanskim jezikom srečujejo v vsakodnevnih življenjskih opravilih, uslugah in poslih, saj prehodnost meja med Slovenijo in Italijo omogoča njegovo neposredno rabo. Izpostavljenost italijanskemu jeziku v življenjskem okolju ter stik z italijansko kulturo (film, šport, občila, knjige, življenjske navade) spodbujata spoznavanje jezika neposredno. Dijaki se ga naučijo še preden se njegovo poučevanje v šoli začne. Italijanščina ima v srednjem poklicnem izobraževanju na tem področju položaj prvega tujega jezika. Tudi ko ga uvajamo kot drugi tuji jezik, mu vloga sosedskega jezika daje večjo uporabno vrednost ter drugače opredeljen izobraževalni in vzgojni pomen. Ciljni jezik opredeljujejo kriteriji višje ravni, tako na ravni govora kot na ravni branja in pisanja ter uporabe besedja in besedilnih vrst.

2.KATALOG ZNANJ

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

S poukom italijanščina v srednjem poklicnem izobraževanju (dualni in šolski sistem) dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:

  • razvijajo in bogatijo svoje pozitivne učne izkušnje, svoje intelektualne sposobnosti, pridobivajo čustvene, moralne in etične vrednote;

  • razvijajo zanimanje za italijanščina in pridobivajo dolgoročno motivacijo ter pripravljenost za učenje italijanskega jezika v šoli in zunaj nje;

  • poglabljajo zavest o jeziku kot sporočanjskem sredstvu in jezikovnemu sistemu, kar posredno ugodno vpliva na usvajanje materinščine;

  • razvijajo pozitiven odnos do tujih jezikov in strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti;

  • sprejemajo učenje kot proces, ki se bo nadaljeval skozi vse življenje, prevzemajo odgovornost za lasten razvoj, pridobivajo učne in delovne navade, spodbujajo željo po napredovanju na poklicnem področju;

  • usvajajo principe okoljevarstvene vzgoje.

    2.1.2. Socializacijski cilji

    Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo, itd) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih/dijakinjah gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.

    2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

    S poukom italijanskega jezika dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti:

  • sprejemanja (branja in poslušanja) preprostih govornih sporočil/ besedil v tujem jeziku;

  • oblikovanja preprostih (enogovornih in dvogovornih) ustnih/pisnih sporočil/besedil v ustreznih sporočanjskih okoliščinah;

  • osnovnega sporazumevanja s strankami na svojem poklicnem področju;

  • uzaveščanja temeljnih, za opravljanje poklica potrebnih jezikovnih sredstev v italijanskem jeziku.


  • 2.2. OPERATIVNI CILJI

    Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejema jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo

    2.2.1. Receptivne sposobnosti

    ETAPNI CILJI

    SLUŠNO RAZUMEVANJE

    BRALNO RAZUMEVANJE

    Dijak zazna in razume besedilo.

    S pomočjo besednih in nebesednih ponazoril razbere osnovne informacije preprostega umetnostnega in neumetnostnega besedila z znano tematiko (vsakodnevna sporočila).

    Ob večkratnem branju razume globalno sporočilo preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil znane tematike, če si dejanja sledijo v logičnem zaporedju. Dijak razume besedila z osnovnim strokovnim izrazoslovjem, ki ga je spoznal pri pouku italijanščine.

    Iz preprostih besedil razbere osnovne določene specifične podatke, ki so povezani z njegovim interesnim področjem.

    *Razbere določene specifične podatke besedil, ki jih srečuje v učnem (delovnem) okolju.

    Razume dvogovorno besedilo.

    Pri poslušanju vsakodnevnih pogovorov med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik, razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi.

    V neposrednih stikih s strankami razume bistvo sporočila.

    Razbere sporočilo dvogovornega besedila s tematiko, ki jo je obravnaval pri pouku (krajše poslovno pismo, pogodba). Razume preprosto dvogovorno besedilo, podkrepljeno z nebesednimi izraznimi sredstvi (npr. strip).

    Razume pogovore med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik. S pomočjo slovarja razume bistvo sporočila dvogovornih besedil svojega interesnega področja (intervju z vzorniki).

    Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.

    Sledi jezikovno preprostim in slikovno opremljenim medijskim besedilom (oglas, opozorilo, krajše novice) z neposredno izraženim sporočilom. Zazna globalno sporočilo TV/radijskih oddaj, ki obravnavajo znano vsebino (vremensko poročilo, vesti o športu, glasbena lestvica, oddaja o modi).

    Razume globalno sporočilo oglasov, krajših novic z znano tematiko in iz njih razbere konkretne podatke (številčne zapise, kraj, čas dogajanja).

    Spremlja film, ki obravnava znano vsebino, čeprav ne razume vseh podrobnosti. Razbere globalno sporočilo avtentičnih besedil v okviru njegovega interesnega področja (mladinski tisk).

    Razume navodila.

    Razume njemu namenjena navodila, ki so jasno oblikovana, večkrat ponovljena ali dodatno razložena.

    Sledi navodilom v vsakdanjih življenjskih situacijah, ki jih je srečal/a pri pouku ali navodilom, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (naročanje/priprava hrane, prodaja/nakup izdelkov itd.).

    Sledi preprostim navodilom, ki jih potrebuje v okviru svojega poklicnega področja (priprava jedi, osnovno poslovno dopisovanje). Razume slikovno opremljena opozorila (Non attraversare i binari. Vietato fumare...) in preprosta navodila o varstvu pri delu (Fragile...).

    Razume navodila, ki jih potrebuje pri vključevanju v vsakodnevna govorna dejanja in strokovna navodila v zvezi z manj zahtevnimi postopki ali poslovnimi stiki v okviru svojega poklicnega področja.

    Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.

    S pomočjo dodatnih govorčevih razlag, nebesednih ponazoril, smiselno povezuje dogajanje. Pri tem prepoznava: govorca/naslovnika, temo, kraj, čas dogajanja

    Pri obravnavi preprostega besedila zmore razbrati bistvene podatke (tema, osebe, kraj, čas dogajanja).

    Razbere govorčevo razpoloženje, če je neposredno izraženo. S pomočjo dodatnih ponazoril (odgovori na vprašanja, nebesedna ponazorila) zmore povezovati dogajanje s smiselnim preurejanjem, združevanjem, ločevanjem posameznih delov besedila. Pri tem se navezuje na sobesedilo.

    RECEPTIVNE STRATEGIJE

    Iz sobesedila ugotavlja le približni pomen neznanih besed. S potrjevanjem/zanikanjem, s kratkimi odgovori na vprašanja dokazuje razumevanje preprostih sporočil/besedil. Kljub dodatnemu pojasnjevanju težko sledi zahtevnejšim besedilom.

     
    S pomočjo dodatnih navodil ali ponazoril sledi avtentičnim besedilom z znano tematiko.

    Zasenčeni tisk: višja zahtevnostna raven.

    Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikuje besedila. Pri tem razvijajo

    2.2.2.Produktivne sposobnosti

    ETAPNI CILJI

    USTNO SPOROČANJE

    PISNO SPOROČANJE

    Dijak se vključuje v razgovor.

    V vsakdanjih (telefonskih) razgovorih se odziva z uporabo osnovnih vljudnostnih vedenjskih vzorcev (Desidera? Si accomodi! Le consiglio di comprare ...)

    Po vzorcu oblikuje preprosta besedila različnih zvrsti (razglednica, čestitka, faks, telegram).

    Pri tem se predstavi, se zahvali in poslovi; sprejme gosta/stranko, se opraviči in sprejme opravičilo). V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja. Si dopisuje osebno (krajše pismo, razglednica, čestitke) in neosebno (neuradna čestitka, krajše uradno pismo, obvestilo).

    Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.

    Pri vsakodnevnih opravilih na poklicnem področju razume in posreduje podatke ter navodila (v zvezi z nakupi in prodajo izdelkov, gostinskimi in drugimi storitvami), daje informacije o kvaliteti in ceni izdelka/ storitev.

    Pridobiva in posreduje osnovne podatke iz preprostih besedil o temah, ki so prisotne v vsakdanjem življenju (jedilni list, cenik, vozni red).

    Pridobiva podatke o predmetih in osnovnih postopkih svojega poklicnega področja (številčni zapisi /cena, količina, merske enote/, lastnost izdelka, delovni postopek) in jih posreduje drugim. Dijak pridobiva podatke iz besedil svojega poklicnega področja, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (reklamni prospekti, navodila za uporabo: Da consumarsi entro, ...).

    Dijak oblikuje preprosta besedila.

    S pomočjo opazovanja opisuje delovno okolje, predmete (poimenuje hrano, pijačo, orodje, izdelke).

    Po predhodni pripravi zmore oblikovati preproste povedi, s katerimi povzema vsebino obravnavanega besedila.

    V pisnih enogovornih in dvogovornih besedilih oblikuje/ dopolnjuje krajše povedi (trdilne, vprašalne, velelne...), s katerimi na zelo preprost način izraža časovna, krajevna, prostorska razmerja. Izpolni enostaven obrazec, napiše razglednico, čestitko.

    S pomočjo kratkih odgovorov na vprašanja povzema preprosta besedila .

    Opiše svoje pretekle izkušnje z nizanjem dejstev in dogodkov. Vodeno oblikuje preproste povedi o sebi, svojih doživetijih, načrtih, svojih željah in interesih.

    PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne).

    V vsakodnevnih govornih položajih (v delovnem okolju) se z uporabo primernih jezikovnih sredstev vključuje v preprosti formalni razgovor. Učenčev govor ni tekoč, pred sporočanjem potrebuje čas za razmislek. Tekoče opravlja najpogostejša sporočanjska dejanja (Dove vai? A casa. Desidera? Mi dia... ). Ob opozorilu se zaveda grobih napak. Uporablja priredne veznike in se izogiba podredju (Oggi non vado a scuola. Non sto bene.), uporabi zaimkov ( Ho rivisto Carla. Conosco Carla da due anni....).

    Sprašuje po dodatnih pojasnilih in jih po potrebi posreduje. Oblikuje krajša besedila s preprostimi povedmi in z ustrezno notranjo zgradbo in povezanostjo.

    2.3.   STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

    Raven znanja, ki ga dijaki dosegajo pri pouku italijanščine v srednjem poklicnem izobraževanju, opredeljujejo operativni cilji in tudi:

  • število ur pri tem predmetu,

  • položaj, ki ga ima italijanščina v posamezni šoli,

  • ter sistem izobraževanja.

     

    POLOŽAJ ITALIJANŠČINE

    ŠTEVILO UR

    OPIS POSAMEZNIH RAVNI

    *OPREDELITEV RAVNI ZNANJA

    ŠOLSKI SISTEM

    Drugi tuji jezik

    210

    Dijaki ne poglabljajo vsebin v zasenčenem tisku, poglabljajo strokovna besedila.

    Raven A2

    ŠOLSKI SISTEM

    Prvi tuji jezik

    350

    Dijaki poglabljajo strokovna besedila in vsebine v zasenčenem tisku.

    Raven B1

    Tuji jezik

    105

    Dijaki uresničujejo cilje, ki jih opredeljujejo minimalni standardi znanj.

    Raven A1


    *Ravni znanj po dokument Sveta Evrope: Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe

    2.4.   MINIMALNI STANDARDI ZNANJ ITALIJANŠČINE

    2.4.1. Slušno razumevanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.

    Ob večkratnem poslušanju (gledanju) kratkih, preprostih besedil iz vsakdanjega življenja, ki jih srečuje pri pouku ali v sredstvih javnega obveščanja, izgovorjenih z običajno hitrostjo v splošno pogovornem jeziku, razume bistvo povedanega, čeprav ne razume vseh izrazov. Sledi filmom, s preprosto fabulo, kjer slika in akcija prispevata k razumevanju zgodbe. Z učiteljevo pomočjo povzame vsebino poslušanega in gledanega besedila s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko?

    Izlušči osnovne informacije in razume navodila.

    Po predhodni pripravi zmore razbrati določene specifične podatke (dimenzije, količina, teža, kraj in čas dogajanja, glavne osebe). Izlušči osnovno sporočilo in namen preprostega besedila v okviru znane tematike. Sledi preprostim vsakdanjim navodilom iz osebnega, javnega in poklicnega področja (Prendi il coltello! Attenti al gradino! Pagare alla cassa.)

    Razume razgovor med govorci.

    Pri poslušanju razgovora med pristnimi govorci razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi, če je govor jasen in počasen ter v standardnem jeziku. V svojem delovnem okolje razbere globalno sporočilo besedila z vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku (nakupovanje/prodaja, gostinske storitve, telefonski razgovor).

    Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem.

    Prepoznava osnovno besedišče, ki je povezano z dijakovimi interesi in njegovim delovnim okoljem (trgovina, gostinski objekt, pisarna). Po poslušanju besedila posnema intonacijo in ritem govora. Ima težave pri zaznavi prehodov med vsebinskimi sklopi. Ne razume zahtevnejših besedil. Prepoznava jezikovne napake, če ga učitelj nanje opozori.


    2.4.2.Bralno razumevanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak razume globalno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva.

    S pomočjo priprave v okviru bralnih dejavnostih razume globalno sporočilo kratkih besedil. Z učiteljevo pomočjo dokazuje razumevanje prebranega besedila s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko?

    Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila.

    Po večkratnem branju zmore izluščiti osnovne podatke iz preprostega besedila, ki ga srečuje v običajnih življenjskih situacijah (vozni red, reklame, oglas, opozorilo, obvestilo, obrazec, telegram) ali pri neposrednem izvajanju nalog v okviru lastnega poklica (jedilni list, kuharski recept, navodila/opozorila pri uporabi aparatov, pripomočkov in sredstev).

    Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu znanimi umetnostnimi besedili.

    Z dodatnimi besednimi in nebesednimi razlagami (slika, glasba...) razume sporočilo preprostih umetnostnih besedil.

    Ureja jezikovne strukture in sklepa o njegovi rabi.

    Dijak ima težave pri branju pravopisnih posebnosti (sce, sche, sci, chiu, naglas...). Zaznava časovno-prostorska razmerja, ki so izražena s preprostimi jezikovnimi sredstvi (številčni zapisi; prislovi ieri, oggi, domani, prima dopo, ora, giů, su, qua , lě, vicino/lontano ). Ob upovedovanju časovnih odnosov izbiri časov dela napake. Razume osnovno besedišče, ki je povezano z njegovimi interesi.


    2.4.3.Ustno sporočanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak se vključuje v neformalni razgovor.

    Na spodbude sogovorca se odziva s kratkimi odgovori na vprašanja. V razgovor se ne vključuje na lastno pobudo.

    Dijak se vključuje v formalni dvogovor/razgovor.

    V stikih s strankami uporablja le osnovne vljudnostne vzorce (Signore, desidera? Si accomodi! Molto lieto. Si, prego! Piacere. Scusi un momento, Le passo il signor...). Pri pouku ne uzavešča rabe različnih registrov, usvajanje posebnih (vljudnostnih) vzorcev je rezultat urjenja.

    Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).

    Na spodbude sogovorca v svojem delovnem okolju se odziva, čeprav dela napake (se zahvali, opraviči, prosi sogovorca za pojasnilo...). Posreduje preproste podatke (cena izdelka in storitev, poimenuje jedi, sestavine, materiale, vrste blaga itd.).

    Opiše svoje zaznave in izkušnje.

    Na osnovi usvojenega besedišča in s pomočjo ponazoril (besednih/nebesednih) oblikuje preproste nepovezane povedi o sebi, svojem delovnem dnevu, prostoru; poimenuje pribor, izdelke, sestavine.

    Oblikuje ustrezno ustno besedilo v okviru obravnavanih struktur.

    Oblikuje preproste povedi in jezikovne vzorce. Prepoznava temeljne jezikovne strukture, vendar ne razmišlja o zakonitostih njihove rabe. Pri ustnem izražanju je sporočilo občasno nerazumljivo zaradi skromnega besednega zaklada in napak.


    2.4.4.Pisno sporočanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak povzema in oblikuje kratka in preprosta besedila.

    Povzema znano vsebino preprostih besedil s pomočjo kratkih odgovorov na vprašanja. Oblikuje besedilo s povezovanjem/dopolnjevanjem besed ali besednih zvez (dialog).

    Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.

    S pomočjo učitelja dopolnjuje besedila kot so: vabilo, razglednica, urnik, jedilnik, cenik, obrazec.

    Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur.

    Samostojno oblikuje jezikovno še sprejemljive povedi. S posnemanjem danih vzorcev, s pomočjo ponazoril, ki jih posreduje učitelj, oblikuje pisno sporočilo v okviru obravnavanih struktur (opis delovnega mesta).


  • 3. VSEBINA POUKA ITALIJANŠČINE

    3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

    Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja osnovne jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Spoznava pogovorni jezik in inačico knjižnega jezika.

    Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, mladostnikov svet). Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv in s pomočjo sredstev javnega obveščanja (TV, radio, film, časopisje). Dijak prepoznava tudi osnovno strokovno izrazoslovje, ki je neposredno vezano na izvajanje del v okviru njegovega poklica (trgovina, gostinstvo).

    Pri pouku dijak spoznava strukture in razmerja na vseh jezikovnih ravneh (s pomočjo shem, urejevalnih tabel, miselnih vzorcev).

    Pri oblikovanju preprostih besedil ima težave z načeli besedilnosti: ne obvlada koherence in kohezivnosti besedila.

    V geografskih okoljih (Goriško področje in Kras), kjer se italijanščina pojavlja kot sosedski jezik bodo nekateri dijaki dosegli višjo raven jezikovne sposobnosti zaradi naravnega usvajanja italijanskega jezika.

    *diferencirane vsebine:   čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven,

    sivi tisk - višja zahtevnostna raven

     

    RAVNI JEZIKOVNEGA SISTEMA

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    JEZIKOVNE STRUKTURE IN POMENSKE ZVEZE

    PRAVOPIS

    Dijak spoznava pravila italijanskega pravopisa in njegove posebnosti, ki jih upošteva pri pisanju (podvojeni soglasniki, črka q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov).

    panna, burro

    cane, ciambella, cena, perché

    gallo, giallo, ghepardo, gelato

    casa, cassa

    zia, ragazza, azzurro

    città, perché, farò, più

    acqua

    sogno, consiglio

    sciogliere

    PRAVOREČJE

    Dijak razumljivo izgovarja posamezne besede in povedi. Upošteva posebnosti izgovorjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovorjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi).

     faro/ farò

    Gianni è andato via. Gianni è andato via?

    OBLIKOSLOVJE

     

     

    SAMOSTALNIK

    Dijak:

  • poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi samostalniki, v ednini in množini,

  • oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu. ločuje spol na naravni in slovnični spol.

  • il ragazzo, i ragazzi; la ragazza, le ragazze

    il dente, i denti; la nave le navi

    l’insegnante, le (gli) insegnanti

    il cuoco, i cuochi, la barca, le barche

    l'amico, gli amici; l'amica, le amiche

    l'uovo, le uova

    l'uomo, gli uomini

    la città, le città

    il cugino, la cugina

    il padre, la madre

    il direttore, la direttrice

    il caporeparto

    DOLOČNI IN NEDOLOČNI ČLEN

    Dijak:

  • s pomočjo člena izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja,

  • ustrezno uporablja oblike člena in pozna posebnosti njegove rabe.

  • Ho visto una giacca favolosa.

    Ho visto la tua giacca rossa.

    Anna, portami il libro!

    Vipava è la mia città.

     

    KAKOVOSTNI PRIDEVNIK

    Dijak:

  • s pomočjo kakovostnih pridevnikov v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike,

  • kakovostni pridevnik v spolu in številu usklajuje s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavek.

  • Marco è un ragazzo semplice e allegro.

    Le tue amiche sono divertenti.

    La moto di Carlo è veloce.

    Luca è più alto di te.

    Questo film è bellissimo.

    ZAIMENSKE OBLIKE

     

     

     

     

     

  • Dijak:

  • nadomešča samostalnike z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki;

  • Lei ti ascolterà, ma lui no.

    Ha voluto vedere me e non te.

    Mi piace la pizza.

    Ti invito a casa mia.

  • s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje na osebek;

  • Perché non ti sei lavato le mani?

  • s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino;

  • Di chi sono questi libri? Sono miei.

    Come si chiama il tuo cane?

  • s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino/oddaljenost;

  • Non voglio questo ma quello.

    Quest’estate vado in montagna.

  • vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;

  • Chi chiama? Che cosa fai? Quanti ragazzi rimangono a cena?

    Quando ritorni dal viaggio?

  • z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero.

  • Nell’aula non c’era nessuno.

    Sono venuti molti amici alla mia festa.

    PRISLOV

     

     

    Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami in pridevniki v prislovni obliki:

     

  • izraža način, čas, kraj, količino, osebno mnenje o poteku dejanja;

  • Scrive male, ma parla bene.

    Guida velocemente.

    Sono venuti prima. Lo troverai lì sotto. Sandra studia molto.

  • vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.

  • Abita lontano. Abita molto lontano.

    Abita più lontano di me.

    Ha gridato forte forte.

    ŠTEVNIK

     

    Dijak:

  • s pomočjo glavnih in vrstilnih števnikov šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja;

  • Questo computer costa 1.340.000 lire.

    Diciotto pizze. Ventitré anni.

    Conta da novecentocinquantuno a mille.

    E’ di nuovo al primo posto. L’ascensore si è fermato al ventunesimo piano.

  • izraža datum, uro, mesece, leto, starost.

  •  Sono nato il 30 marzo del 1985 alle 23 e 40 minuti.

    Sono le cinque. E’ l’una.

    1o maggio.

    Ho sedici anni.

    PREDLOG

     

     

    Dijak s predlogi v enostavni in očlenjeni obliki ter s predložnimi zvezami:

     

  • povezuje dele stavka v pomenske sklope;

  • Vieni con noi? Carlo è di Milano.

    Siamo saliti sul tetto della scuola.

  • izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost.

  • Con chi viaggerai?

    Papà parte per Roma.

    Di chi sono questi occhiali? Sono di Paolo.

    Scarpe di pelle lucida

    E’ andato a Vienna in Austria.

    Ci vediamo alle tre.

    VEZNIK

     

     

    Dijak z vezniki in vezniškimi besedami:

     

  • povezuje besede, besedne zveze in stavke;

  • Mara ha comprato il pane e la mortadella.

    E’ bello, ma non mi piace.

  • izraža naštevanje, razvrščanje, nasprotja, omejitve.

  • Ho mangiato spaghetti, pollo arrosto e del formaggio.

    Preferisci venire con me o restare a casa?

    GLAGOL

     

     

     

     

    Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih oblik glagolov v obliki trditev, vprašanj in zanikanja.

     

    CANTARE:

    canto, canti... canti? ... non cantate

    canterò, canterai... canterete? ... non canterete

    abbiamo cantato... non hai cantato... hanno cantato?

    cantavo, cantavi...

    FARE:

    faccio, fate... fai? ... non facciamo

    farò, faremo... farete?... non faranno

    ho fatto... hanno fatto?... non ha fatto

    facevamo, facevano...

    PARTIRE: parto... non parto... parti?

    partirò... partiranno?... non partiranno

    sono partito... è partito?... non è partita

    VESTIRSI:

    mi vesto, ti vesti... non si veste... si vestono?

    ci vestiremo... non vi vestirete... ti vestirai?

    vi siete vestiti... si sono vestite?

    mi vestivo...

    ESSERE

    non è... sarà?... era

    Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:

     

     

    • umeščenost dejanja v čas (preteklost/nepreteklost, sedanjost in prihodnost);

     

    Mi arrabbio quando non posso guardare il mio programma preferito.

    Chi fa da sé fa per tre.

    Ieri sono andata al cinema con Marco.

    Che cosa facevi l’anno scorso a Firenze?

    Quando avrai un po’ di tempo per me?

     

    • modalnost dejanj.

     

    Per favore, chiudi la finestra! Fermati! Si fermi, signore! Non fermarti!

    Non entrate senza il pemesso!

    Spenga il motore, prego!

    Vorrei un’arranciata. E tu cosa vorresti?

    SKLADNJA

     

     

    Dijak:

    • upoveduje v obliki enostavčne in zložene povedi in pri tem uporablja pravilni besedni red;

     

    I miei amici hanno organizzato una festa.

    La mattina abbiamo comprato cibi e bevande e abbiamo sistemato la casa.

    Aldo è qui da qualche minuto ma non ha ancora visto nessuno.

    Qualcuno ha notato che, quando Stefano parla, fa tanti errori.

    v obliki priredja/podredja povezuje dogajanja in stanja.

    Alla festa mi sono divertito molto e ho conosciuto tanti ragazzi.

    Mentre Anna legge, mangia i biscotti.

    Sono arrabbiato perché ho litigato con mio fratello.

    Se non fumi (fumerai), non ti ammali (ammalerai).

    Se stavi fermo non ti bruciavi le dita.

    Se venisse da me, lo perdonerei.

    Mentre passeggiavo, ho incontrato Carlo.


    3.2.   KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

    MAKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

  • pokaže, demonstrira

  • opisuje
  • daje navodila.

     

    MIKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

    1.   posreduje dejstva tako da:

  • 2.   prepoznava stališča

    izraža stališča v zvezi z/s:

    3.3.   TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE ITALIJANŠČINE

    PODROČJE

    KRAJ

    USTANOVE

    VLOGE

    PREDMETI

    STANJA/DEJANJA

    PRIMERI BESEDIL, V KATERIH SE TEMATIKA POJAVLJA

    OSEBNO

    dom

    kraj preživljanja prostega časa

    živalski in rastlinski svet

    družina

    interesne skupine

    družinski člani

    prijatelji

    znanci

    vzorniki

    osebni predmeti: oblačila, oprema za prosti čas in šport

    pohištvo, oprema

    domače orodje

    hišni aparati

    delovni dan

    preživljanje prostega časa: zabava, družinski prazniki

    srečanja, obiski

    počitnice, športni dogodki

    nezgode

    naravni pojavi

    skrb za zdravje in zdravo prehrano

    umetnostna besedila

    neumetnostna besedila praktičnosporazumevalna besedila: osebno pismo, (faks) sporočilo, mali oglas, vest, obvestilo, telefonski imenik, TV in radijski program

    JAVNO

    srednja šola

    javno poslopje (zabavišče, gostinski, zdravstveni, trgovski, gospodarski objekt)

    prevozna sredstva

    šolske, d ržavne, kulturne, zdravstvene in druge javne ustanove

    združenja

    podjetja

    dijaki/učitelji

    trgovci/ kupci

    igralci/gledalci

    posamezni poklici: zdravstvo, kultura, gospodarstvo

    učna sredstva in učni pripomočki, računalnik

    hrana, pijača, oblačila

    denar

    dokumenti

    prodajni izdelki

    pouk, izobraževanje (vodeno, samostojno) interesne dejavnosti

    praznovanja

    srečanja, zabava

    poklicna vzgoja

    nakupovanja, zdravstvene in druge storitve, potovanja s prevoznimi sredstvi

    nezgode, osebna nega

    skrb za zdravo okolje

    umetnostna besedila

    opis/oznaka osebe, dogodka popevka, pesem, ...;

    neumetnostna besedila

    poljudnoznanstvena besedila: opis okolja/ naravnega pojava;

    strokovna besedila: navodila za uporabo naprav/izdelkov, recept;

    praktičnosporazumevalna besedila: oglas, sporočilo/obvestilo, urnik, propagandno besedilo

    POKLICNO

               

    GOSTINSTVO IN TURIZEM

    kuhinja

    restavracija

    kavarna

    gostinski objekt

    kuhar

    natakar

    šef strežbe

    gost

    pribor in oprema

    prehrambeni artikli

    živila

    delovni odnosi

    gostinske storitve

    menjava tuje valute

    nevarnost pri delu

    skrb za čisto okolje

     

    TRGOVINA

    trgovina

    trgovska podjetja

    prodajalec/kupec

    vodja oddelka

    prodajni izdelki

    oprema

    delovni odnosi

    nabava in prodaja

    menjava tuje valute

    skrb za čisto okolje

     

    ADMINISTRACIJA

    pisarna

    podjetje

    tajnik

    blagajnik

    vodstveni kader

    pisarniška oprema

    delovni odnosi

    sprejem stranke

    menjava tuje valute

     

    3.4.   STROKOVNA BESEDILA

    GOSTINSTVO

    TRGOVINA

    ADMINISTRACIJA

    poslovni (reklamni) oglas

    gostinsko-turistični prospekt

    poslovni (reklamni) oglas

    poslovni (reklamni) oglas

    poslovna komunikacija

    a) sprejem gosta in poslovitev;

    b) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila;

    c) naročilo jedi;

    d) rezervacija mize, najem prostora;

    e) naročila (jedi);

    f) vabilo;

    poslovna komunikacija

    a) sprejem stranke in poslovitev;

    b) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila;

    c) rezervacija prevoznega sredstva;

    d) naročilo izdelkov (naročilnica);

    e) vabilo;

    poslovna komunikacija

    a) sprejem poslovnega partnerja in poslovitev

    b) določitev/ preklic poslovnega sestanka

    c) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila

    d) rezervacija (najem prostora, prevoznega sredstva)

    e) naročilo pisarniškega materiala

    f) vabilo

    poslovni imenik

    naslovi gostinskih objektov, urnik obratovanja in druge poslovne informacije (tečajna lista).

    poslovni imenik

    naslovi trgovin, urnik obratovanja in druge poslovne informacije (tečajna lista).

    poslovni imenik

    naslovi podjetij in druge poslovne informacije (tečajna lista).

    ponudba

    a) cenik storitve (blagajniški izpis);

    b) jedilnik, vinska karta;

    c) opis jedi in pijač;

    ponudba

    a) cenik storitve (blagajniški izpis);

    b) opis izdelkov (sestavin);

    ponudba

    a) cenik izdelka, storitve (blagajniški izpis);

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo;

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo;

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo;

    navodilo

    kuharski recept.

    navodilo za uporabo izdelka (rok trajanja itd.).

     

    4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

    4.1. NAČELA POUKA

    Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:

    a)   znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;

    b)   ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);

    c)   predpogoj, da je učenje/poučevanje tujega jezika uspešno pa je motivacija za učenje in uporabo jezika.

    Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načelih, ki so postavile osnove različnim metodam in inačicam posameznih uresničitev pouka.

    1.   Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.

    2.   Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.

    3.   Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Dijak ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.

    4.   Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna osveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.

    5.   Spoznavanje jezikovne norme je najbolj učinkovito in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav in urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo dijakovo govorno samostojnost.

    6.   Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanja drugosti in drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika v razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.

    4.2.   DIDAKTIČNA NAVODILA

    Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.

    Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.

    Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.

    4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

    Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa.

    Spretnost razumevanja razvijamo tudi s pomočjo avdiovizualnih sredstev.

    Nekaj primerov tehnik uvajanja videa v učni proces:

  • predstavitev sekvence (do 15 min) brez glasu ali brez slike. Dijak v obeh primerih na podlagi slušnih ali vizualnih kazalcev pojasnuje dogajanje;

  • predstavitev filma po sekvencah; dijak ugiba potek dogajanja, predstavi osebe, njihov medsebojni odnos in razpoloženje;

  • pri "video-sestavljenkah" učitelj razdeli dijake v dve skupini: v "slušatelje" (brez slike) in "gledalce" (brez zvoka); obe skupini skušata sestaviti potek dogajanja, se med seboj primerjata ter poiščeta skupne točke.

    Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

  • dejavnosti pred poslušanjem,

  • dejavnosti med poslušanjem,

  • dejavnosti po poslušanju.

    4.2.1.1.   Dejavnosti pred poslušanjem besedila

    Pred poslušanjem besedila učitelj dijaka pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:

  • napove besedilno vrsto,

  • posreduje splošne podatke v zvezi z besedilom,

  • predstavi slikovno gradivo,

  • posreduje slovar neznanih izrazov,

  • usmerja razgovor v zvezi s tematiko besedila,

  • posreduje ključne stavke besedila v nepravilnem vrstnem redu; dijak ugiba o pravilnem vrstnem redu,

  • dijak prebere podobno besedilo z isto temo.

    4.2.1.2. Dejavnosti med poslušanjem besedila

    Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat. Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

    1.   prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe, ...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno/(neomenjeno);

    2.   zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah);

    3.   reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja);

    4.   dopolnjevanje besedila:

  • kot preizkus zaprtega tipa, kjer v besedilu (dialog, intervju, zgodba, šala, uganka...) dijak vstavlja manjkajoče izraze ali povedi; dijakom na začetni stopnji učenja/poučevanja posredujemo rešitve v nepravilnem vrstnem redu;

  • "igra vlog" pri poslušanju: dijak izbere vlogo v razgovoru in ko učitelj prekine posnetek, sam nadaljuje govor; pri ponovnem poslušanju preverja svojo inačico s posnetkom govora;

  • kot napovedovanje posameznih delov besedila: pri drugem poslušanju učitelj zniža glasnost pri posameznih delih besedila, dijak ugiba, kakšno bo nadaljevanje in ob ponovnem poslušanju preverja in s sošolci primerja svojo inačico s predlagano.

    5.   povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja;

    6.   interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali razgovora) dijak ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje.

    4.2.1.3. Dejavnosti po poslušanju besedila

    Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja dijaka k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.

    Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakom v neomejenem številu, so:

    1.   oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila

    2.   izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi)

    3.   ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo

    4.   ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu.

    4.2.2.Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

    Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.

    Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.

    Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje učenčevih stališč, interesov in solidarnosti.

    Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

    V pripravi na pouk:

  • skrbno pripravi gradivo (na primer tematski sklop, iztočnice);

  • določi cilje, ki naj bi jih dosegel dijak v okviru različnih dejavnosti;

  • umesti aktivnost v učni proces ali jo predvidi kot samostojno (ali projektno) nalogo.

    Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

  • skrbi za sproščeno, prijateljsko vzdušje in goji pri dijakih sodelovanje;

  • usklajuje zahtevnost naloge z individualnimi oziroma skupinskimi potrebami dijakov;

  • izmenjuje dejavnosti in skrbi za pestrost pouka;

  • diferencira naloge in jih individualizira;

  • razvršča dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje;

  • spodbuja samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak;

  • spodbuja tekmovalnost brez nasilja in opozarja na pravila igre.

    Najpogostejše oblike interakcijkih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.

    4.2.2.1. Dialog

    Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

    Izvajamo ga lahko na več načinov:

  • vodeni dialog: dijaki uvajajo jezikovne funkcije ali utrjujejo pojme s pomočjo kratkih dialogov, si uzaveščajo jezikovne strukture tako, da jih uporabljajo v novih besedilih (oblikovanje novih dvogovornih besedil);

  • dialogi v nepravilnem vrstnem redu: dijaki smiselno razvrščajo ustrezne povedi v dialog;

  • dopolnjevanje dialoga: odprti tip dialoga pri dijakih razvija ustvarjalnost;

  • dialog v obliki sheme: opozarja na zgradbo govora, s pomočjo katere dijak lažje ureja vsebino ustnega sporočila;

  • funkcijski dialog: dialog v obliki osnutka, navodil, kjer so posredovane le funkcije jezika. Navodila so lahko tudi v materinščini, dijak samostojno izbira jezikovna sredstva v tujem jeziku.

    4.2.2.2. Pretvarjanje/vživljanje v umišljeni svet

    Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.

    Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.

  • Simbolne igre, igre zamišljanja, razvijajo dijakovo miselno in govorno sposobnost, navajajo ga na sprejemanje socialnih vlog in razmerij.

  • Sestavljanje, povezovanje, oblikovanje, gradnja omogočajo razumevanje in spoznavanje materialnega sveta, dojemanje simboličnih sistemov. Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje, v ustvarjalno izražanje.

  • Sodelovanje in tekmovanje je sestavni del družabnih iger. V skupinski igri se dijak dogovarja o pravilih in izvedbi igre, s tem ustvarja napeto situacijo, v kateri se želi potrditi in izkazati. Uči se zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati.

  • Spoznavanje igre uvajajo preprosta govorna dejanja: pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje lastnosti in značilnosti osebe ali stvari. Z dogovorjenimi igralnimi pravili postane igra pri jezikovnem pouku preizkušanje življenjskih položajev, v katerih se uporabljajo določeni sporočanjski vzorci.

  • Igre dopolnjevanja, zbiranja, urejanja, širijo besedje določenega semantičnega polja. Z igro telefon ali z različnimi načini predajanja besede ponavljamo in širimo povedano, si izmišljamo ali dopolnjujemo, uvrščamo besede v neko zvezo (sopomenke, podpomenke, nadpomenke).

  • Žreb besed, razrezanke podob in risb, povezovanje risbe in besede spodbujajo upovedovanje. Pogosto dijak šele s spodbudami premaga zavore pri govoru.

    Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

    4.2.2.3. Igre vlog

    Šele ko dijak usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja simulacijo, ki je zahtevnejša dejavnost, saj zahteva veliko časa za priprave in izvedbo. Dijak izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (potovanje...) resnični situaciji (športno tekmovanje...) idr.

    a)   Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju:

     

    Obvezni koraki

    Neobvezni koraki

    1.

    Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec).

    a. vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev,

    b. kratka predstavitev,

    c.   individualna in skupinska priprava igranja.

    2.

    Izvajanje (dvojica, skupina) - (učitelj - animator)

    a. spremljanje izvajanja,

    b. nalaganje dodatnih dejavnosti za hitrejše dijake,

    c.   plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine.

    3.

    Plenarna analiza izvajanja:

  • samovrednotenje dijakov,

  • komentar udeležencev v igri.

  •  

    4.

    Dijaki vrednotijo izdelke.

     

    5.

     

    Širitev in predelava besedil:

  • pisanje novih besedil,

  • urjenje pravilne jezikovne rabe na podlagi napak.

  • b)   Vrste iger vlog

    1.   Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

    2.   Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.

    3.   Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

  • vzpostavitev kontakta z neznancem (v avtobusu, v trgovini),

  • vzdrževanje odnosov z določeno nalogo (opravičilo izostanka od pouka, čestitke ob športnih uspehih, ...).

    4.   Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

    4.2.2.4. Projektno delo

    Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.

    Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.

    Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.

    Smernice za pripravo projektnega dela:

    a)   Priprava na projektno delo:
    učitelj predstavi temo, napove problem in sredstva za pridobivanje novih znanj.

    b)   Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:
    dijaki zbirajo ideje in se združujejo v skupine po interesih.

    c)   Interakcija nalog in vsebin:
    delo v skupini/dvojicah; načrtovanje, določanje opornih točk, delitev dela, način predstavitve naloge; v začetni fazi vodi in usmerja projektno delo učitelj, kasneje izvajajo projektno delo dijaki sami.

    d)   Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.

    e)   Vrednotenje rešitev in izdelkov:
    dijaki sami vrednotijo svoje izdelke; zaključke posreduje učitelj.

    4.2.2.5.  Izražanje čustev in lastnega mnenja (afektivni dejavniki)

    S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva dijakovo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah dijaki razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, obenem poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.

    Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:

    1.   spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki)

    2.   opisovanje in pripovedovanje:

  • obnavljanje zgodbe;

  • govorni nastop s pomočjo ponazoril (slika, fotografija, strip, risba, video, ...);

  • govorni nastop, ki ga dijak oblikuje na podlagi sklopa nepovezanih besed ali na podlagi opisa predmeta (oziroma fotografije predmetov);

    3.   razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:

  • določi čas za premislek v zvezi z dano tematiko, dijak pa opredeli lasten odnos do problema;

  • spodbuja in usmerja dijaka, da se v dvojici dogovorita o skupnem mnenju;

  • razporeja pare v skupine, kjer usklajujejo mnenja;

  • ob zaključku usklajuje mnenja dijakov, razporejenih v skupine.

    4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

    Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo dijaka za branje in razumevanje različnih zvrsti avtentičnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.

    Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.

    Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:

    1.   prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote;

    2.   prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo;

    3.   prebere besedilo, da razume podrobnosti;

    4.   natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke;

    5.   preleti besedilo in ga uvršča glede na namen in uporabnost;

    6.   interpretira besedilo.

    Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

  • dejavnosti pred branjem,

  • dejavnosti med branjem,

  • dejavnosti po branju.

    4.2.3.1. Dejavnosti pred branjem besedila

    Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:

    1.   učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča;

    2.   obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec;

    3.   na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa;

    4.   spodbuja dijake, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme...) ali označene z naslovi, podnaslovi;

    5.   posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo;

    6.   posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila;

    7.   posreduje skrajšano obliko besedila;

    8.   umesti besedilo v kontekst;

    9.   prikliče vsebino analognega besedila v materinščini;

    10. oblikuje inačice na predlagano besedilo.

    4.2.3.2. Dejavnosti med branjem

    Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakom hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:

  • ilustracijami, ki spremljajo besedilo,

  • besedami in besednimi zvezami, skupnimi več jezikom,

  • datumi, številkami, imeni krajev, oseb,

  • ključnimi in ponavljajočimi se besedami,

  • transferjem jezikovnih znanj iz materinščine.

    Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:

    1.   dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija);

    2.   odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;

    3.   povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija);

    4.   ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;

    5.   dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce, ...);

    6.   izvaja navodila: recept, navodila za uporabo zdravila;

    7.   zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi, ugotavlja odnose in mnenja oseb ter različne načine izražanja le-teh;

    8.   primerja dve ali več besedil, išče nasprotja, skupne točke; dve besedili različnih zvrsti (opis, dialog, ...), zgodbe in ilustracije.

    4.2.3.3. Dejavnosti po branju besedila

    Dejavnosti spodbujajo dijake k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:

    1.   oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;

    2.   uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik, ...);

    3.   ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo, ...);

    4.   izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila;

    5.   utemeljevanje lastnih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi.

    4.2.4.Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

    Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša. Dijak pisno sporoča tako da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob zaključku OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).

    Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavnosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.

    Vodenje pisnih dejavnosti:

    1.   obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) - informacija/evalvacija - poprava;

    2.   naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.

    4.2.4.1. Nekaj primerov nalog iz pisnega sporočanja

  • Oblikovanje povedi: dijake navajamo na ustrezen izbor besedja, pravilnost jezikovne rabe, upoštevanje pravopisnih posebnosti (dijaki urejajo, dopolnjujejo povedi, igre, puzzle, ...).

  • Dopolnjevanje besedila: učitelj posreduje nepopolno besedilo, dijaki dopisujejo manjkajoče podatke, s ključnimi besedami oblikujejo zgodbo.

  • Krajši opisi in obnove: dijaki razvijajo spretnosti pisanja na predhodnih spretnostih govora: govor/poslušanje/ strnjena obnova, intervju/ vnašanje podatkov iz intervjuja v tabelo itd. Iztočnica je lahko tema, ki smo jo obravnavali v razgovoru, je lahko ilustracija ali besedilo.

  • Oblikovanje besedila na osnovi podatkov (raba vezniških besed):

  • povezovalci posameznih sestavin besedila (tabela z opisom delovnega dne v šoli; ilustracije, ki jih dijak poveže in opiše),

  • oblikovanje miselnih vzorcev posredujejo dijakom jezikovni material in navodila v zvezi z vsebino in ureditvijo besedila.

  • Posredovanje vzorcev besedil, s pomočjo katerih se dijaki seznanijo s strukturo in vsebino besedila (življenjepis).

    4.2.4.2. Primeri vodenega in ustvarjalnega pisanja

  • pisanje besedila po danih navodilih (s pomočjo ključnih besed): dijak pri tej dejavnosti usvoji zgradbo besedila;

  • pisanje z jasnim sporočilnim namenom in z znanim naslovnikom (zaupna pošta, ...);

  • spreminjanje lika znane osebe (učitelj, sošolec, zgodovinska oseba, ...);

  • pisanje reklamnega spota: dijak uporablja učinkovita jezikovna sredstva, s katerimi prepričuje, navdušuje naslovnika;
  • pisanje pesmi; branje vezane besede spodbuja dijake k ustvarjalnemu pisanju, k izražanju svojih čustev.

    Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.

    4.2.5.Domače naloge

    Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.

    5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

  • Pouk italijanščine se navezuje na slovenščino predvsem pri razlagi italijanskega jezikovnega sistema (glej Katalog slovničnih struktur). Opismenjenost, slogovna izraznost, poznavanje načel besedilnosti pa se kot splošne sposobnosti prenašajo iz materinščine v tuji ali drugi jezik.
    Struktura slovenščine je v nekaterih sestavinah podobna (nekatere zaimenske oblike v italijanščini...), v nekaterih pa različna (glagolski vid, dovršne in nedovršne glagolske paradigme, sklanjatev samostalnika). Nekatere jezikovne strukture so posebne za italijanščino in si jih dijaki uzaveščajo kot značilne idiomatske strukture. Izrazit primer, ki omogoča kontrastiranje med slovenščino in italijanščino je izražanje preddobnih, istodobnih in zadobnih dejanj.

  • Pouk italijanščine se navezuje tudi na pouk

  • tujih jezikov: poznavanje več tujih jezikov povzroča pojave prenosa znanj, ki na pragmatični ravni spodbujajo doseganje boljših učinkov (opismenjenost, ubesedovanje, izbira registra in zvrsti pri sporočanju), občasno pa so vir napačne rabe jezikovnih struktur (interferenca na fonološki in morfosintaktični ravni). Iz angleščine dijak prenaša mnoga slovnična znanja (na primer: oblikovanja trpne oblike, izražanje preddobnosti v preteklosti, izražanje neresničnosti in umišljenosti). Na ravni besedišča pa uporablja mnoge izposojenke, ki so se uveljavile v vsakodnevni sporočanjski rabi (sleng mladih, računalniški termini, besedišče iz športa). Pri rabi angleščine pa dijak prepoznava mnoge izposoje iz italijanščine predvsem na ravni besedišča (na primer: hrana, glasba, jezik posamezne stroke).

  • zgodovine (združitev Italije v 19. stol, obdobje fašizma).

  • umetnosti (italijanski renesančni umetniki, italijanski glasbeniki).

  • geografije (Slovenska Istra, Italija, Srednja Evropa).

  • strokovnih predmetov (glej poglavje Strokovna besedila).

    Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr.

    6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

    6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

    Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test) iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:

  • učenje je proces, ki celostno vpliva na razvoj dijaka (t.i. holistični princip) kot osnovna izkušnja, s pomočjo katere dijak odkriva nove dimenzije sporočanja in s tem zavedanja sebe in drugih;

  • pouk je osredotočen na dijaka: učitelj prilagaja učne metode, tehnike in vsebine učenčevi osebnosti, njegovim izkušnjam, interesom, željam in s tem osmisli učne dejavnosti, v katere se dijak vključuje na način, ki mu najbolj ustreza;

  • pouk je usmerjen v dejavnosti, ki usposabljajo dijake za govorne položaje, v katerih bodo z jezikovnimi sredstvi dosegli tisto, kar so se namenili. Besedišče in slovnične strukture so sestavni del obravnave posameznih sporočanjskih vsebin in so podrejene govorčevim potrebam.

    Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.

    Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranjemotivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakev, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.

    Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.

    Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.

  • Neformalno preverjanje je nenačrtno preverjanje, ki se izvaja sprotno in stalno. Gre za t.i. formativno preverjanje, saj se dijakovo znanje preverja v procesu nastajanja njegovih jezikovnih sposobnosti.

  • Formalno preverjanje znanja je sistematičen in načrten izbor tehnik in vaj, ki so oblikovane z namenom, da učitelju in dijaku potrdijo uspeh njunega dela (ocenjevanje).

    S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj dijaki v okviru jezikovnega pouka svobodno preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi se čutili "ocenjene".

  • Samopreverjanje naj bo sestavni del procesa preverjanja. Samopreverjanje lahko postane tudi stalna oblika in metoda vodenega ali samostojnega spremljanja učenja kot mapa učenčevih dosežkov pri usvajanju jezika (Jezikovni portfolio). Dijaka usmerjajo k samopreverjanju želja po opazovanju lastnih dosežkov, samorefleksija o načinu pridobivanja jezikovnih znanj in interes za zbiranje najbolj značilnih dosežkov v procesu učenja jezikov.

    Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.


  • 6.2.   SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA

    Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju dijakovih izdelkov.

    TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA

     

    NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

    1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA

     

    1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA

    prirejena besedila

    • tip dopolnjevanja kratkih odgovorov;
    • tip povezovanja in urejanja
    • alternativni tip (pravilno/napačno)
    • izbirni tip nalog (naloge z najboljšim odgovorom, naloge z več pravilnimi odgovori, naloge, ki vsebujejo nepravilen odgovor, naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov)

     

     

    izvirna besedila

    • oblikovanje dvogovornih /enogovornih
      (intervju, pismo) besedil
    • testi prostih odgovorov
    • povzemanje poslušanih/govorjenih/ekraniziranih besedil (obnova)

    2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov

     

    2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti

    • slovnične strukture
    • besedišče
    • posamezne funkcijske sposobnosti

     

     

    •  bralne spretnosti+spretnosti pisanja
    • slušne+govorne spretnosti

    3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV

     

    3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV

    določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov)

     

    stvarna slika učnih dosežkov

    postopno odpravljanje pomankljivosti

    4. PREVERJANJE DOSEŽKOV UČNE SNOVI IZ UČBENIKA

     

    4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH  SITUACIJAH (pragmatično preverjanje)

    5. ENOSMERNO PREVERJANJE

     

    5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE

    učitelj

    dijak  

    učitelj - dijak - dijak

    6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA

     

    6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA

    testi objektivnega tipa

    testi subjektivnega tipa  

    projektno delo

    tehnike samopreverjanja, (portfolio)

    7. SUMATIVNO PREVERJANJE

     

    7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE

    testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi)

     

    diagnostični
    testi

    vrednotenje
    dosežkov

    8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA

     

    8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA

    preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa

     

    oblikovanje odgovorov, enogovornih/dvogovornih besedil

    9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE

     

    9. OPISNO OCENJEVANJE

         

    opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti


    6.3.   OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

    Učitelj preverja dijakove dosežke formativno (sprotno) in sumativno (zaključno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje učenčevih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta v pomoč učiteljem pri ocenjevanju učenčevih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, s pomočjo katerih ugotavljamo vrzeli v znanju ter teste (t.i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.

    Obvezni obliki preverjanja sta:

  • ustno preverjanje,

  • pisno preverjanje (vsaj enkrat v ocenjevalnem obdobju).


  • 6.4.   PRIMER PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI

    6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja:

    *RAVNI ZNANJA

    IZGOVORJAVA

    SLOVNIČNA PRAVILNOST

    BESEDIŠČE

    DISKURZIVNA SPOSOBNOST

    SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST

    A1

    Dijak ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze.

    Dela napake v glasovnih posebnostih [intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itd), podvojeni soglasniki]. Sporočilo je še razumljivo.

    Oblikuje proste povedi. Prisotne so napake pri rabi osnovnih jezikovnih struktur (npr.:samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet).

    Dijak razpolaga s skromnim besediščem, ki je omejeno na najpogostejše besede in besedne zveze iz njegovega neposrednega življenjskega okolja. Pri oblikovanju sporočil ima še težave pri izbiri in rabi ustreznega besedišča.

    Dijak odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem ali s preprostimi povedmi.

    Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje).

    A2

    Dijak večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje.

    Prisotne so posamezne napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itd.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo.

    Oblikuje proste povedi in zložene povedi (priredje). Dijak dela napake pri rabi zahtevnejših slovničnih struktur (zaimek, predlog, prislov, glagol: passato prossimo itd. ) in skladenjskih vzorcev. 

    Besedišče je povezano z učenčevimi interesi, s čimer dijak izraža vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai ? A casa. Cosa fai oggi? ...)

    Oblikuje preprosta sporočila s prostimi stavki (izogiba se podrednim stavkom ).V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako?) Pri iskanju nove besede ali besedne zveze poišče nebesedno nadomestilo.

    Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti:

  • vedenjske vzorce pri pozdravljanju (ob prihodu, odhodu);

  • zahvaljevanje in druge vedenjske vzorce (prositi za besedo, čestitati itd).

  • B1

    Dijak dela posamezne napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov, poudarek), ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

    Pri oblikovanju sporočil/ besedil dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Dela posamezne napake pri rabi težjih slovničnih struktur in skladenjskih vzorcev (futuro nel passato, periodo ipotetico).

    Dijak razpolaga z ustreznim besediščem. Oblikuje preprosta sporočila/besedila s konkretno vsebino (učenčev izkustveni svet).

    V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih preteklih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom.

    Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost.


    * Opredelitev ravni po dokumentu Sveta Evrope Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe)

    6.4.2.Vrednotenje pisnih izdelkov

    Pri vrednotenju učenčevih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po kriteriju sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti

    KRITERIJI

    A1

    A2

    B1

    SPOROČILNOST

    Dijak oblikuje zelo preproste povedi. Svoja stališča izraža z naštevanjem podatkov in dejstev.

    Pisni izdelek delno ustreza sporočilnemu namenu Razpoznavna je osnovna misel besedila, v okviru katerega dijak posreduje dejstva, opisuje, našteva. Nebistveni podatki in nepotrebna ponavljanja mestoma otežujejo razumevanje besedila.

    Sporočilo je jasno, dijak je zadostil zahtevam naloge. Razvija misel na preprost način. Besedilo ni problemsko predstavljeno; dijak sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje.

    Pri oblikovanju besedila dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst.

    ORGANIZIRANOST

    Zgradba besedila je preprosta . Dijak oblikuje proste povedi s pogostim ponavljanjem besed in besednih zvez.

    Opazen je učenčev poskus členitve besedila, zato je občasno vidna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Dijak se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila.

    Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Dijak občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji).

    JEZIKOVNA PRAVILNOST

    Prisotne so napake tudi pri uporabi osnovnih slovničnih struktur, skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnosti. Dijak ima skromni besedni zaklad: uporablja pretežno izraze in besedne zveze, ki jih je usvojil pri pouku.

    Oblikuje proste in zložene povedi (priredje) z

    napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Pri pisnih izdelkih so občasne še prisotne napake.

    Besedišče je povezano z učenčevimi interesi: dijak uporablja običajne jezikovne vzorce, ki jih je osvojil pri pouku.

    Dijak dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

    Dijak razpolaga z usteznim besediščem.


    6.4.3. Vrste besedil

    Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:

    VRSTE BESEDIL

    A1

    A2

    B1

    DVOGOVORNA BESEDILA

  • odgovori na vprašanja,

  • intervju, anketa, vprašalnik,

  • vabilo,

  • dialog, ...

  • X

    X

    X

    opis

     

    X

    X

  • osebe,

  • x

       

  • predmeta,

  • x

       

  • postopka,

  •    

  • dogodka,

  • x

       

  • slike, risbe, fotografije,

  • x

       

  • film.posnetka, ...

  •      

    obnova

     

    X

    X

    pisni sestavek po vzorcu

     

    X

    X

  • pismo,

  • x

       

    ENOGOVORNA BESEDILA

  • življenjepis,

  •      

  • dnevnik,

  • x

       

  • obvestilo, oglas, faks,

  • x

       

  • prošnja,

  •      

  • poročilo, ..

  •      

    daljši pisni sestavek

       

    X

  • kreativni (pripoved, zgodba, ...),

  •    

    x

  • izkustveni /pripovedni, argumentativni spis (poročilo), razpravljalni (razprava, esej, ...),

  •    

    x

    spis o umetnostnem besedilu

         

    7. LITERATURA IN DRUGI VIRI

    Katalogi znanj

    1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodnostno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana

    1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana

    Tuji učni načrti

    1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija)

    1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italia)

    Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages

    The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines

    1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA

    Didaktika pouka tujega jezika

    AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia

    BRASCA, L. ed altri 1986, Progetto lettura, La Nuova Italia

    DANESI, M. 1985: A Guide to Puzzles and Games in Second Language Pedagogy, Ontario Insitute for Studies in education Press, Toronto

    DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A.

    in MIKLIČ, T. Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana

    GNAMUŠ, KUNST O.1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana

    KRASHEN, S.D. 1981: Second language Acquisition and Second Language Learning, Pergamon Press, Oxford

    1988: Il progetto speciale Lingue straniere, Annali della pubblica Istruzione, no46, Firenze

    Progetto ILLSE, Le Monnier, Firenze

    Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga. kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana Uredila Lucija Čok.

    Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov, Uporabno jezikoslovje, Ljubljana

    Uredila Meta Grosman.

    Publikacije Sveta Evrope

    Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe

    November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee

    Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe

    DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe

    SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe

    1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe

    VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe

    Skupina avtorjev,          1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje

            1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje