KATALOG ZNANJA

SLOVENŠČINA KOT DRUGI JEZIK

STROKOVNO IN TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE
Z ITALIJANSKIM UČNIM JEZIKOM NA NARODNO MEŠANEM OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE

420 UR

Sprejeto na strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje 13.5.1999

 

 

VSEBINA

I. OPREDELITEV PREDMETA

II. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

III.  OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE

III.1  JEZIKOVNI POUK

A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

III.2  POUK KNJIŽEVNOSTI

A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

C) Vsebine

IV. STANDARD

V. DIDAKTIČNA NAVODILA

1.1 Didaktična načela

1.2  Navodila za načrtovanje in izvajanje pouka

VI. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

VII. MEDPREDMETNE POVEZAVE 

 

I. OPREDELITEV PREDMETA

Slovenščina je drugi jezik teh dijakov, zato so cilji in vsebine drugačni kot pri materinščini (italijanščini). Obenem pa je njihov državni jezik, zato ustrezno obvladovanje slovenščine dijakom omogoča vključevanje v ožje dvojezično in širše družbeno okolje ter lasten osebni razvoj, zaznamovan z večkulturnostjo.

Dijaki se pri njem usposabljajo za ustrezno, razumljivo, pravilno in učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, za izražanje spoznanj o sebi in svetu, za doživljanje in razumevanje besedne umetnosti v slovenskem jeziku iz različnih dob in estetskih usmeritev, za dojemanje slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji in enega od razvitih sodobnih jezikov. Ob tem pridobivajo tudi širšo kulturno razgledanost ter oblikujejo etične, estetske, moralne idr. vrednote v svojem osebnem vrednostnem sestavu.

Učni načrt nadgrajuje učni načrt za pouk slovenščine v osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom na narodno mešanem območju Slovenske Istre.

ŠTEVILO UR

Predmetu slovenski jezik in književnost je namenjenih 420 ur pouka, in sicer 105 ur letno (po 3 ure tedensko) v 1., 2., 3. in 4. letniku.

Jezikovni  pouk in pouk  književnosti sta  v skladu z naravo obravnavanih vsebin dve samostojni, vendar povezani področji. Skupno jima je temeljno didaktično izhodišče, da se pri obeh spodbuja slušna, govorna, bralna in pisna  zmožnost učencev,  potrebna za sprejemanje in tvorjenje različnih besedil; to izhodišče se uresničuje v njunem povezovanju na ravni ciljev in vsebin, ki  so za to najbolj primerni (npr. dijakovo  tvorjenje ustnih in pisnih besedil pri jezikovnem pouku in pouku književnosti, poslušanje in branje ter razumevanje in vrednotenje besedil, uporaba in razlaganje strokovnih izrazov, izbira ponazarjalnih zgledov).

Delu z neumetnostnimi besedili je zaradi posebnih razlogov (vplivanja/interference iz materinščine, slabše predznanje dijakov iz narodno mešanih družin) namenjenih 60 % pouka, delu z umetnostnimi besedili iz slovenske književnosti pa 40 % pouka.

Zaradi preglednejše predstavitve posebnosti ciljev in vsebin ter za lažje razumevanje učnega načrta sta  področji  po navedbi splošnih ciljev  predstavljeni ločeno. Povezave so deloma nakazane v didaktičnih navodilih.

II. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

1. Dijaki se zavedajo, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji, poznajo položaj italijanščine/materinščine in madžarščine v Republiki Sloveniji ter položaj slovenskega jezika v zamejstvu. Zavedajo se pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem družbenem in osebnem življenju, zato si do njega oblikujejo pozitivno razmerje.

2. Dijaki razvijajo zmožnost sporazumevanja v slovenskem knjižnem jeziku. Poznajo tudi sistemske zakonitosti slovenskega knjižnega jezika in se zavedajo njihovega pomena, zato jih zavestno vključujejo v svoja besedila. Znajo presoditi, ali je v danih sporazumevalnih  okoliščinah ustrezna  raba knjižnega ali neknjižnega jezika.

3. Dijaki razvijajo zmožnost pogovarjanja, poslušanja (gledanja) in branja različnih besedil ter ustnega in pisnega  izražanja. Spoznavajo priložnosti za rabo J2 (slovenščine) ali J1 (italijanščine). Sodelujejo v pogovorih, poslušajo ali gledajo in  berejo različna besedila ter  ustno in pisno izražajo svoja čustva, doživetja, stališča ali svoje misli.  Znajo se sporazumevati o strokovnih zadevah s sodelavci, strankami in poslovnimi partnerji. Različna besedila poslušajo in berejo razmišljujoče in kritično; besedila vrednotijo z različnih vidikov ter prepoznavajo morebitno manipulativnost. Pod učiteljevim vodstvom sistematično opazujejo, razčlenjujejo in opisujejo temeljne prvine besedno-slovnične sestave zapisanega neumetnostnega besedila. Z različnimi govorci se pogovarjajo vljudno in strpno ter spoštujejo mnenje  drugih. Dijaki tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna ustna in pisna besedila v slovenskem knjižnem jeziku. Ob sistematičnih jezikovnih vajah odpravljajo vplivanja/interference iz materinščine.

4. Dijaki  razvijajo pozitivno razmerje do slovenske književnosti; ob branju, pogovorih in interpretaciji umetnostnih besedil oblikujejo lasten sistem kulturnih, družbenih in estetskih vrednot.

5. Dijaki sistematično in funkcionalno (v povezavi z literarnimi deli) spoznavajo osnove literarne teorije in zgodovino slovenske književnosti. Pri tem si pomagajo z  vsebinami iz materinščine, zgodovine, umetnostne zgodovine, verstev..., ki jih potrebujejo za razumevanje in razvrščanje književnih pojavov.

6. Dijaki razvijajo zmožnost literarnega branja leposlovnih del tudi z lastno tvornostjo:  ustvarjalnim in poustvarjalnim pisanjem, glasnim interpretativnim branjem in recitiranjem leposlovnih besedil.

7. Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do slovenske književne ustvarjalnosti pri raznovrstnih dodatnih šolskih in obšolskih dejavnostih po lastni izbiri (pripravljanje razrednih recitalov, lestvic priljubljenih knjig, pripravljanje na obiske kulturnih prireditev, seznanjanje z literarnimi nagradami, sodelovanje pri tekmovanju za Cankarjevo priznanje itn.).

8. Dijaki ob branju, interpretaciji in razvrščanju literarnih besedil ter primerjanju z besedili v italijanski književnosti (ki jih spoznajo pri pouku materinščine), sooblikujejo lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot: etičnih, estetskih in spoznavnih.   

III.  OPERATIVNI  CILJI IN VSEBINE   

III.1. JEZIKOVNI POUK

A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1 Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila -- poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna, strokovna in publicistična besedila.

2 Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila -- se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in     strokovna besedila.

3 Dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku njiževnosti.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1 Ob  obravnavi  besedil dijaki vodeno povzemajo tipične lastnosti besedilnih vrst, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.

2 Ob  besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje  temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti.

3 Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

4 Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti. 

5 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti.

 

B)  Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

FUNKCIONALNI CILJI

1 Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.

1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

1.

                  2.

                      3.

                      4.

1 Poslušajo (in gledajo) posnete pogovore, in sicer:

   - intervju,   

- pogajalni pogovor,

- prepričevalni pogovor,

- uradne pogovore s strankami in poslovnimi  partnerji.

1.1 Po poslušanju

      1) poročajo o pogovoru -- o govorcih, času in prostoru ter temi (temah) pogovora; povzamejo temeljne misli in sklepe pogovora;

      2) izrekajo svoje doživljanje poslušanega in svoje stališče do poslušanega ter vrednotijo resničnost in zanimivost pogovora; svoje mnenje utemeljijo;

      3) povedo, ali je bil pogovor raziskovalen, pogajalen ali prepričevalen, uraden ali neuraden; svoje mnenje utemeljijo.

1.2 Po ponovnem poslušanju razčlenjujejo in vrednotijo način pogovarjanja (tj. način vodenja pogovora in odzivanja govorcev, njihovo nebesedno govorico in čustveno stanje, medosebno čustveno razmerje)

 

in ustreznost, vljudnost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost replik govorcev.

2 Sami pripravijo podoben pogovor z vnaprej pripravljeno temo (preizkusijo se v vlogi razpravljalcev, stranke, poslovnega partnerja ipd.); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

Sošolci presojajo njihov govorni nastop.

 

1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.

1.

                  2.

                      3.

                      4.

1 Poslušajo (in gledajo) naslednje govorne nastope:

   - radijsko/TV-predstavitev osebe/izdelka/naprave
(njenega delovanja),

   - besedilo ekonomske propagande,

- radijsko/TV-obvestilo,

- radijsko/TV-poročilo o dogodku,

 

- radijsko/TV-reportažo,

- navodilo za delo/opis delovnega postopka,

- radijsko/TV-oceno,

- poljudnoznanstveno oddajo.

1.1  Po poslušanju

       1) navedejo vrsto in temo besedila,

       2) poročajo o govornem nastopu -- o govorcu in naslovniku; obnovijo/povzamejo vsebino besedila oz. citirajo govorca;

       3) izrekajo svoje doživljanje poslušanega in svoje stališče do poslušanega ter vrednotijo resničnost in zanimivost poslušanega; prepoznavajo dejstva in stališča govorca ter resnične in propagandne prvine govornega nastopa; svoje mnenje utemeljijo;

       4) razčlenjujejo in vrednotijo način govorjenja (npr. izreko, nebesedno govorico);

5) razčlenjujejo in vrednotijo ustreznost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost govornega nastopa;

 

       6) vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste,

       7) pogovarjajo se o fazah govornega nastopanja (o fazah sporočanja).

2 Sami govorno nastopajo (z vnaprej pripravljeno temo); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (pazijo tudi na zborno izreko).

Sošolci presojajo govorni nastop, nastopajoči pa zagovarja svoje nastopanje (tudi svojo izgovorjavo).

 

2 Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.

2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

1.

                  2.

                      3.

                      4.

1 Berejo in razčlenjujejo naslednja besedila:

 - voščilnico, čestitko 

 - uradno vabilo, zahvalo,    opravičilo,

- uradno potrdilo, pooblastilo in izjavo,

- uradno prošnjo, prijavo, pritožbo,

- javno vabilo, zahvalo, pismo,

- upravno odločbo/pogodbo.

1.1 Po branju

      1) navedejo vrsto in temo besedila,

      2) navedejo tvorca in naslovnika, njuno družbeno vlogo, družbeno in čustveno razmerje ter svojo določitev utemeljijo;

      3) navedejo bistvene podatke iz besedila;

      4) razmišljajo o zaželenem učinku besedila na naslovnika ter predvidijo dejanski učinek; svoje mnenje utemeljijo;

      5) podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste;

      6) uradna besedila primerjajo z ustreznimi neuradnimi;

      7) vrednotijo ustreznost/vljudnost in učinkovitost besedila; če je potrebno, besedilo popravijo -- svoje popravke utemeljijo.

2 Sami tvorijo podobna besedila (lahko jih pišejo tudi na računalnik); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

Svoja besedila primerjajo in presojajo.

3 Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine in vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.

 

2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

1.

                       2.

                       3.

                        4.

1 Berejo naslednja besedila:

   - opis (predmeta/naprave in njenega delovanja),

   - oznako osebe,

   - besedilo ekonomske propagande,

- (časopisno) obvestilo,

- (časopisno) poročilo,

- pripoved o življenju znanih Slovencev in drugih znanih ljudi,

- navodilo za delo/opis delovnega postopka,

- zapisnik,

- življenjepis,

- poljudnoznanstveni članek,

- strokovno poročilo,

- časopisno oceno/kritiko.

1.1 Po prvem branju:

      1) navedejo tvorca in naslovnika ter temo besedila; obnovijo/povzamejo vsebino, citirajo avtorjeve besede;

      2) v besedilu poiščejo določene podatke (se znajdejo v njem);

 

opazujejo grafično oblikovanost besedila in ubesedujejo nebesedne dele besedila (npr.  grafikone, preglednice, zemljevide ipd.);

      3) izrekajo svoje razumevanje ali doživljanje prebranega in svoje stališče do prebranega, vrednotijo resničnost in zanimivost besedila, prepoznavajo dejstva in stališča tvorca ter resnične in propagandne prvine besedila; svoje mnenje utemeljijo;

      4) razmišljajo o zaželenem učinku propagandnega besedila  na naslovnika ter predvidijo dejanski učinek.

1.2 Po drugem branju razčlenjujejo besedno-slovnično sestavo besedila (pri tem sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov in njihovih bistvenih značilnosti).

      1. Besedilu določijo

           - besedilno vrsto,

           - funkcijsko zvrst,

           - prevladujoči slogovni postopek in

           - prevladujoče ubeseditveno stališče ter vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste, funkcijske zvrsti, slogovnega postopka in ubeseditvenega stališča.

       2. Določijo število povedi v besedilu/odlomku; prepoznajo njihovo povezanost ter določijo vrsto povezanosti, in sicer:

           - slovnično (npr. v povedi določijo navezovalne/napovedovalne prvine in jim poiščejo nanašalnice v sosednjih povedih),

 

- obvestilno (v povedi določijo znane in nove podatke, torej členijo poved na izhodišče in  jedro).

 

       3. Izbrani povedi določijo:

           - vezanost na sporazumevalne okoliščine (v besedilu podčrtajo zunanje kazalnike in jim določijo nanašalnice v sporazumevanih okoliščinah),

 

- dobesedni pomen in smisel,

- stavčno in stavčnočlensko   zgradbo.

 

       4.. Izbranim besedam/besednim zvezam določijo:

            - slovarski in sobesedilni pomen,

            - so-/proti-/nad-/podpomenke, člane iste besedne  družine; sopomenkam določijo ustrezne sporazumevalne okoliščine;

- slogovno vrednost (v besedilu in slovarju) in ustrezne sporazumevalne okoliščine,

- izvor (slovenske/tuje),

- besedno vrsto in temeljne  oblikoslovne kategorije,

- stavčnočlensko vlogo,  

- tvorjenost, tvorjenkam pa   besedotvorne morfeme.

5. V besedilu podčrtajo:

           - besede s prenesenim pomenom ter jih  zamenjajo z nemetaforičnimi besedami;

- slogovno zaznamovane besede in jih zamenjajo z    nezaznamovanimi,

- prevzete besede in jih zamenjajo z ustreznimi slovenskimi,

- strokovne izraze in jih razložijo,

- ponovljene prvine stvarnosti   in jih poimenujejo z različnimi navezovalnimi izrazi,

- besedne zveze in jih zamenjajo s tvorjenkami;

           - stalne besedne zveze ter jim določijo pomen in vlogo; pojasnijo tudi pomen in rabo drugih stalnih besednih zvez.

 

1.3 Vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo neustreznosti/nerazumljivosti/nepravilnosti v besedilu ter svoje popravke utemeljijo.

1.4 Pogovarjajo se o fazah pisnega sporočanja.

2 Sami pišejo podobna besedila, npr.

    - opis (predmeta/opis naprave in njenega delovanja),

    - oznako osebe,

- poročilo tem, kar so slišali/videli/brali/doživeli,

- pripoved

- opis delovnega postopka/navodilo za delo,

- zapisnik,

- življenjepis,

 

- strokovno poročilo,

- oceno tega, kar so   slišali/videli/brali/doživeli.

 

     Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

     Nekatera besedila lahko pišejo na računalnik ter jih grafično oblikujejo; izdelujejo tudi nebesedna vidna sporočila (preglednice, Tabele, grafikone ipd.).

     Svoja besedila primerjajo in presojajo.

 

3. dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku književnosti.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilnih vrst, funkcijskih zvrsti, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.

2. Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti, in sicer:

1.

2.

3.

4. 

sporočanjskih  in besedoslovnih,

stilističnih in oblikoslovnih,

skladenjskih in besediloslovnih,

besedotvornih pojmov.

3. Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter  uporabljajo  pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

4. Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti .

1.

   2.

3.

 4. 

Seznanijo se z ustavno in Zakonsko opredelitvijo Slovenščine kot državnega jezika ter z opredelitvijo italijanščine in madžarščine v Republiki Sloveniji.

.................................................

Spoznavajo socialne zvrsti in Okoliščine za njihovo rabo.

................................................

Spoznavajo jezikovne družine v Evropi (predvsem slovansko in Romansko) in položaj slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini. 

Ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja določenih tujih Besed v slovenski jezik (primerjalno tudi z italijanščino) -- pri tem razvijajo kritično razmerje do prevzemanja.

 .................................................

 

 

Spoznavajo pragmatične in jezikovne lastnosti funkcijskih zvrsti.

.................................................

Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu.

Seznanijo se z jezikovno politiko in kulturo v Republiki Sloveniji in v Italiji ter v drugih evropskih državah.

Seznanijo se s sodobnimi jezikovnimi priročniki (slov.-it.  in it.-slov. slovarjem, SSKJ in Pravopisom ter se jih naučijo uporabljati.

 

5 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika,.

1 Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravorečna pravila:

- glasove slovenskega knjižnega jezika,

- izgovor glasov v posebnih   položajih,

- naglasno mesto in trajanje   naglašenega samoglasnika,

- razlike med materinščino in   slovenščino v glasoslovju,

 

- pravilno intonacijo in stavčni poudarek,

- ustrezno hitrost govorjenja,   členitev s premori in register (tudi primerjalno z materinščino).

 

 

 

 

 

2 Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravopisna pravila:

 

- zapisovanja slovenskih glasov in glasovnih sklopov s črkami,

- deljenja (tudi primerjalno z materinščino),

- rabe velike in male začetnice (tudi primerjalno z materinščino),

- pisanja prevzetih besed,

- rabe ločil (tudi primerjalno z   materinščino),

- pisanja skupaj in narazen oziroma z    vezajem.

 

III.2   POUK  KNJIŽEVNOSTI

A)  Funkcionalni in izobraževalni cilji

 

FUNKCIONALNI CILJI  

1.   DIJAKI RAZVIJAJO SPOSOBNOST LITERARNEGA BRANJA (DOŽIVLJANJA, RAZUMEVANJA IN VREDNOTENJA) TER RAZISKOVANJA  (PRIMERJANJA IN VREDNOTENJA) LITERARNIH BESEDIL V  MEDSEBOJNEM DIALOGU.

2.   DIJAKI RAZVIJAJO SPOSOBNOST LITERARNEGA BRANJA S TVORJENJEM USTNIH IN PISNIH BESEDIL.

2.1  DIJAKI Z RECITIRANJEM/DEKLAMIRANJEM IN Z GOVORNIM NASTOPOM INTERPRETIRAJO LITERARNA BESEDILA.

2.2  DIJAKI RAZVIJAJO SPOSOBNOST LITERARNEGA BRANJA S TVORJENJEM PISNIH DRUGOTNIH BESEDIL.

              

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. DIJAKI OPISUJEJO IN DEFINIRAJO TEMELJNE LITERARNOTEORETIČNE IN LITERARNOZGODOVINSKE POJME.

2. DIJAKI TEMELJNE LITERARNOTEORETIČNE IN LITERARNOZGODOVINSKE POJME UPORABLJAJO PRI INTERPRETACIJI NOVIH BESEDIL.

3. DIJAKI SAMOSTOJNO POVZEMAJO TEMELJNE ZNAČILNOSTI LITERARNOZGODOVINSKIH OBDOBIJ IN SMERI V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI; TO ZNANJE UPORABLJAJO PRI INTERPRETACIJI BESEDIL, PRI NJIHOVEM UMEŠČANJU V SLOVENSKO IN EVROPSKO KULTURO TER PRI PRIMERJANJU S SOČASNIM DOGAJANJEM V ITALIJANSKI KNJIŽEVNOSTI.

4. DIJAKI BOGATIJO SPLOŠNO IN LITERARNO RAZGLEDANOST Z OBISKI KULTURNIH PRIREDITEV (FILMSKIH, GLEDALIŠKIH ... PREDSTAV) IN SPOMENIKOV TER S SPOZNAVANJEM SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE IN KULTURE (TUDI V MEDIJIH).

 

B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih  ciljev (po letnikih)

FUNKCIONALNI  CILJI

 

1. Branje literarnih besedil

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

1.   Dijaki pravorečno pravilno, smiselno in tekoče berejo literarna       besedila.

 

2.  Ob vodenem razčlenjevanju govorno izražajo lastno doživljanje      in  razumevanje literarnih besedil.

 

2.1 Ob vodenem ali samostojnem govornem nastopu pokažejo sposobnost ubeseditve doživljanja, razumevanja in obnavljanja literarnih besedil.

 

3.  Dijaki berejo po učiteljevih navodilih dve besedili za domače branje. Izražajo lastno doživljanje in  razumevanje, ki ga glede na izkušnje in znanje tudi utemeljujejo. Pišejo doživljajske  in domišljijske spise, oznake, dnevnik branja, razširjene obnove.

     

3.1 V pisnem interpretativnem besedilu pokažejo sposobnost doživljanja, razumevanja in deloma vrednotenja literarnih       besedil.

 

4.  Dijaki po lastni želji preizkušajo svojo ustvarjalnost s pisanjem doživljajskih in domišljijskih spisov, listov iz dnevnika, stripov,  anekdot, duhovitih misli, šal ...

 

4.1 Prebranim besedilom spreminjajo naslove ali konec, zgodbo nadaljujejo, parodirajo, likovno opremijo ...

1.  Dijaki razvijajo spretnost govorne interpretacije literarnega besedila, deklamirajo/recitirajo lirsko pesem ali dramski prizor po vlogah.

2.  Dijaki deloma vodeno deloma samostojno razčlenjujejo motivno-  tematske, idejne in oblikovno-kompozicijske sestavine literarnih besedil (obnavljajo,  povzemajo, pojasnjujejo pomene in      primerjajo, povezujejo svoja opažanja in znanje ter poimenujejo opažene sestavine). Pripravijo govorni nastop.

3.  Dve besedili za domače branje primerjajo z drugimi deli v slovenščini (ključno prvino ali več prvin), pri razčlenjevanju se sklicujejo na ustrezne vire in navajajo lastne trditve, ki jih tudi      utemeljujejo. Pišejo strnjeno obnovo, povzetek, komentar, oceno.

 

3.1 V 4. letniku po navodilih samostojno interpretirajo in tudi       vrednotijo dve prebrani literarni besedili z uporabo informacij iz       primernih spremnih besed ali dodatnih virov, ki jih poiščejo sami in se nanje sklicujejo.

 

4.  Dijaki po lastni želji preizkušajo  svojo ustvarjalnost s pisanjem krajših proznih besedil (zgodbic), dramskih prizorov, parodij,     pesmi, stripov, intervjujev, reportaž ...

      

 

IZOBRAŽEVALNI CILJI 

1. letnik

2.letnik

3.letnik

4.letnik

1. Dijaki ob branju besedil, navedenih v rubriki Pojmi, prvine za interpretacijo, opisujejo in definirajo literarnovedne in    literarnozgodovinske pojme:

- od Brižinskih spomenikov  do romantike na  Slovenskem;

- obdobje med romantiko in   realizmom na Slovenskem;

- od slovenske moderne do   ekspresionizma in socialnega  realizma;

 - od slov. književnosti med   2. svetovno vojno do sodobne književnosti.

 

2. Dijaki že obravnavane prvine za interpretacijo prepoznavajo, poimenujejo in uporabljajo pri interpretaciji novih besedil.

3. Dijaki prepoznavajo pripadnost besedila določenemu literarnemu obdobju in slogovni smeri, opisujejo in poimenujejo razliko med literarnim in neliterarnim  besedilom, vrste in zvrsti literarnih besedil in umetnostni jezik. Na podlagi pridobljenega znanja primerjajo literarna besedila in jih vrednotijo.

4. Dijaki bogatijo splošno razgledanost s spoznavanjem slovenske kulture in literature tudi v medijih (časopisi, revije, zbirke, avtorji, Prešernovi in drugi nagrajenci...), z obiski gledaliških predstav in ekskurzijami po kulturnozgodovinskem prostoru, povezanem z obravnavanimi besedili in avtorji, ter z ogledi filmskih predstav po literarnih predlogah in z videokasetami, na katerih so predstavljeni obravnavani avtorji in njihova besedila.

 

C) VSEBINE

1. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi           

Srednji vek, Brižinski spomeniki (II.)

                                                         

Verska vsebina, literarnozgodovinski pomen

Glagoljaši v Slovenski Istri (videokaseta)

 

Protestantizem na Slovenskem

 

Primož Trubar, Proti zidavi cerkva

 

J. Svetokriški, Na noviga lejta dan (odl.)

Protestantski verski nauk, pomen  slovenske reformacije


Literarni in kulturnozgodovinski pomen prevoda Biblije

 

Pridiga

 

 

Dalmatinova Biblija, 1584

Ljudsko slovstvo

Tri so ptice morje preletele

Od lepe Vide

Kralj Matjaž (primerjava z Menartovo Kri, umetnostno - neumetnostno besedilo)

Vrste

Odnos besedilo – glasba

Razvoj motiva, baladne prvine

Ljudska pripovedka

Kurent (bajka)

Prešeren, Lepa Vida

J. V. Valvasor, Slava v. Kranjske (po izbiri)

Pregovori in reki (primerjalno s sorodnimi v materinščini)

Razsvetljenstvo na Slovenskem

 

Vodnik, Moj spominek

Razsvetljenske ideje: poučnost, razumskost, optimizem, utilitarizem

 

Alpska poskočnica

 

 

Linhart, Matiček se ženi (odlomek)

 

Romantika na Slovenskem

 

F.  Prešeren, Pod oknom ali Kam ali Zvezdogledom,

Sonetni venec (1. in 15.)

Zdravljica

 

Epigrami (Čudni dihur ali po izboru)

Prešernova osebnost in delo
Predstavniki kulturnega življenja (Čop ...)

Motivna in slogovna interpretacija

 Sonet, zgradba. Motivna in tematska analiza.

Napitnica. Idejna in oblikovna analiza

 

 

Prešeren, O Vrba, Gazele (izbrana), Slovo od mladosti

Janez Mušič, Zgodbe o Prešernu

DOMAČE BRANJE  (2)

Prešeren, Krst pri Savici ali D. Smole, Krst pri Savici ali Ilka Vašte, Roman o Prešernu

in

besedilo po prosti izbiri     

 

 

Zgradba in interpretacije epa  (Pomen pokristjanjevanja Slovencev)

Lirske, epske in dramatske prvine)

 

 

 


2. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi

 

Med romantiko in realizmom na Slovenskem

 

Janez Trdina, Gospodična

 

Levstik, Popotovanje iz Litije do Čateža (odlomek)

 

Kersnik, Jara gospoda (odlomek)

 

S. Jenko, Obrazi (1. in 5.)

 

 

S. Gregorčič, Ti meni svetlo sonce ali

                      Moj črni plašč

 

Zgodovinski in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri, vrste in zvrsti

 

Značilnosti pripovedke, slog

 

Zgodba, romantične in realistične prvine (ob oznakah oseb)

 

Tema, motivi, pripovedne osebe, slog

 

Oblikovna (kitica, verz), motivna in slogovna analiza

 

Tema, bivanjska refleksija, glasovne figure

 

 

 

 

 

 

Jurčič, Sosedov sin (odlomek)

 

Jurčič, Deseti brat (odlomek)

 

 

Tavčar, Visoška kronika (odlomek)

 

S. Jenko, Trojno gorje

               Jeprški učitelj (odlomek; analiza značajevke/obraza)

 

S. Gregorčič, Soči

A. Aškerc, Mejnik (balada, epske in dramatične prvine; dialog, monolog)

 

DOMAČE BRANJE (2)

 

Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni

 ali

Josip Jurčič, Hči mestnega sodnika

in

besedilo po prosti izbiri 

 

 

 

 

Zgodba, oznaka oseb (tudi filmska obdelava)

Zgodovinska povest, zgodba, osebe, pripovedovalec

 

 

 

 

 


3. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi

 

Slovenska moderna

 

Kette, Na trgu ali

           Pijanec

Murn, Vlahi ali Sneg

 

Cankar, Moje življenje (Enajsta šola ali črtica po izboru)

Cankar, Podobe iz sanj (Gospod stotnik)

Cankar, Za narodov blagor (prizor)

O. Župančič, Vsa tenka, vsa mirna

Gradnik, Istrska vas,

F. Milčinski, Butalci (po izboru)

 

Zgodovinski in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri, vrste in zvrsti

Podoknica, slog. interpretacija (evfonija)

Romanca, slog (prvine ljudske pesmi)

Impresionizem, simbolika in metaforika

 

Črtica, idejna, zgradbena in slog. analiza

 

Simbolika, zgradba, slog

Humor in satiria, dramska tehnika

Motivna in slogovna interpretacija

Idejna in slogovna analiza, podobe, verz

Značilnosti humoreske

 

 

 

 

Kette, Spomini II. (motivno-tematska interpretacija, sonet); Moja maksima

Murn,  Ženitovanjska  pesem, Pesem o ajdi, Šentjanževo

 

Cankar, Sova (odl.), Hlapci (odl.), Na klancu (odl.)

 

Župančič, Duma (odlomek)

A. Gradnik, Komen

Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno

 

S. Kosovel, Slutnja ali Pesem s Krasa

                    Moja pesem ali Pesem št. X

S. Grum, Dogodek v mestu Gogi (prizor)

 

P. Voranc, Boj na požiralniku (odlomek)

C. Kosmač, Tantadruj (odl., tudi filmska obdelava)

      

Zgod. in kulturnozgod.okvir, literarne smeri in predstavniki, vrste in zvrsti


Impresionizem, nominalni slog

Konstruktivizem, montaža

Ekspresionizem; grotesknost, didaskalije

 

Socialni realizem, simbolika

Motivno-tematska in slog. interpretacija

 

 

 

Kosovel, Balada, Pesem o preobrazbi sveta v Svet, Ljubljana spi

I. Pregelj, Matkova Tina (odl., motivno-tematska in slog. interpretacija)

F. Bevk, Kaplan Martin Čedermac (odl., idejna in slog.interpretacija)

C. Kosmač, Pomladni dan

DOMAČE BRANJE (2)

I. Cankar, Moje življenje

                  ali Kralj na Betajnovi

in

besedilo po prosti izbiri

 

Motivna, slog. interpretacija, zgradba črtice

Satiričnost, dramska tehnika, idejna analiza

 

 

Izidor Cankar, S poti (Iskanja, filmska obdelava romana)

 

 

4. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi

 

Slovenska književnost med 2. svetovno vojno

 

K. D. Kajuh, Domov bom šel

ali

M. Bor, Srečanje

 

 

Teme, motivi, slog, vrste in zvrsti  (dnevniška proza)

 

Motivna in slogovna interpretacija; ponavljanje, kontrast

Značilnosti balade, slog. Interpretacija

 

 

 

F. Balantič, Zasuta usta                 

 

Smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni

PESNIŠTVO

I. Minatti, Odkar vem zanjo ali

C. Zlobec, Gazelica

T. Pavček, Preproste besede ali

K. Kovič, Brez naslova

D. Zajc, Črni deček

T. Šalamun, Maline so

M. Kravos, Zamejska žalostna

B. A. Novak, Jeziki sveta

 

Značilnosti literarnih smeri

 

 
Tema, motiv, figure, verz

Intimizem, motivna in slog. Interpretacija

Motivna in slog. Interpretacija

Idejna in slog. Interpretacija

Absurd v sodobni poeziji

Ludizem

Motivno-tematska interpretacija

Postmodernistične prvine

 

 

J. Udovič, Fantazija v mestu na vodi

J. Menart, Celuloidni pajac

C. Zlobec, Poet ali Glas

Krakar, Med iskalci biserov

Kovič, Zimska pravljica ali Psalm

D. Zajc, Veliki črni bik

G. Strniša, Na vrhu nebotičnika (popevka)

S. Makarovič, Zeleni Jurij

T. Šalamun, Gobice

 

PRIPOVEDNIŠTVO

Kocbek, Črna orhideja (odlomek)

 

L. Kovačič, Ljubljanske razglednice ali Prišleki (odlomek)

A. Rebula, Senčni ples (odl.)

ali B. Pahor, Mesto v zalivu (odl.)

 

M. Tomšič, Šavrinke

Lainšček, Namesto koga roža cveti (odl., tudi filmska obdelava)

 

 

 

DRAMATIKA

 

Partljič, Moj ata socialistični kulak

 

D. Jančar, Veliki briljantni valček

 

 

Motivno-tematska analiza; eksistencialistične prvine v noveli


Avtobiografska proza; modernizem in verizem


Motivno-tematska in slog. Interpretacija

 

 


Tematska in slog. Interpretacija

 

 

 

 

 

 

Sodobna komedija, vrste komike, 

 Didaskalije

Sodobna groteskna drama

 

Simčič, Človek na obeh straneh stene

 

Maja Novak, Zverjad

Tomšič, Ostrigeca

Zidar, Sveti Pavel

D. Jančar, Smrt pri Mariji Snežni

V. Zupan, Potovanje na konec pomladi

V. Bartol, Alamut

E. Flisar, Iztrohnjeno srce (tudi filmska obdelava)

Rožanc, Ljubezen (tudi filmska obdelava)

 

 

 

 

B. Kobal, S. Verč, Afrika ali na svoji zemlji

Jovanovič, Generacije

D. Smole, Antigona

DOMAČE BRANJE  (2)

 

Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača(Klasje)

in

izbrani sodobni roman

 

 

 

 

Motivno-tematska in slog. Interpretacija

 

 

 

 

 

 

M. Tomšič (besedilo po izboru)

IV. STANDARD  ZNANJ

 Standard za jezikovni pouk  sestavljajo:

a) polkrepko natisnjeni izobraževalni cilji v poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih);     

b) polkrepko natisnjene vsebine (vrste besedil) in dejavnosti v istem poglavju (po letnikih).

Standard  za pouk književnosti sestavljajo:

a) polkrepko natisnjene dejavnosti in izobraževalni cilji v poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih  ciljev (po letnikih);

b) vsebine v stolpcih Obvezna besedila in obdobja ter Pojmi, prvine za interpretacijo.

Standardi so pogoj za napredovanje v višji letnik.

V. DIDAKTIČNA NAVODILA

1.1 Didaktična načela

Pouk slovenščine kot drugega jezika v narodno mešanem okolju Slovenske Istre sledi naslednjim načelom:

1 Dijak je v središču dogajanja. Moramo mu omogočiti vkjljučevanje v celotno načrtovanje, izvajanje in vrednotenje pouka, skladno z njegovimi zmožnostmi in interesom, da bo soodgovoren za svoje znanje in potek pouka. Ob procesni naravnanosti pouka postaja drugačna tudi vloga učitelja, ki ni več edini odgovoren za potek in uspešnost pouka. Upoštevati pa mora dijakove spoznavne, čustvene in estetske izkušnje: njegovo predznanje, zmožnosti, interese, potrebe, stališča in motivacijo.

2 Usmerjen je v dejavnost, v posredovanje jezika v rabi pri sprejemanju in tvorjenju besedil, pri čemer so sporazumevalne dejavnosti vedno naravnane na dejavnost in besedilo, govorjeno ali pisno. Pouk je torej ciljno naravnan na praktično in primerno rabo in ne več na učiteljevo opisovanje jezikovnega sistema.

3 Spodbuja samostojno učenje, saj dijakom omogoča samostojen pristop k problemom in ustvarjalen prenos znanja v nove okoliščine. Učitelj torej upošteva različne učne strategije, metode in oblike dela, menjavanje in pestrost oblik in načinov ter se z ustrezno izbiro prilagaja dijakom. S takšno odprtostjo jih spodbuja k samostojnemu učenju, razvijanju mišljenja, h kritičnemu sprejemanju sporočil (tudi medijskih) in k ustvarjalnosti.

4 Naravnan je tematsko, kar pomeni, da pri izbiri tem in besedil upoštevamo tudi interese dijakov, izkušnje in zmožnosti ter narodno mešano družbeno in večkulturno okolje.

 

1.2 Navodila za načrtovanje in izvajanje pouka         

Ob načrtovanju in izvajanju pouka se učitelj pri izbiri metod ravna po danih razmerah: predznanju in interesih dijakov; materialnih danostih; splošnih, funkcionalnih in izobraževalnih ciljih; določenih standardih znanj za jezikovni in književni pouk ter po izbranih ciljih in vsebinah posamičnega razreda. Pomembno je, da učitelj načrtuje pouk skupaj z dijaki, če naj bodo soodgovorni za svoje znanje. Dijak lahko vpliva na izbor tematskih področij, predvsem pa na izbor besedil (neumetnostnih in umetnostnih), doseganje etapnih ciljev, vrstni red in obseg nalog - pri tem pa ne sme biti ogrožen temeljni cilj pouka slovenščine, to je razvijanje sporazumevalnih zmožnosti. Evalvacija je osnova nadaljnjega načrtovanja, zato jo opravita skupaj učitelj in dijak.

Pri predmetu slovenščina dijaki tvorijo (govorijo, pišejo), sprejemajo (poslušajo, berejo) in razčlenjujejo svoji starosti, sporazumevalnim in spoznavnim zmožnostim, izkušnjam in interesom ustrezna neumetnostna in umetnostna besedila; tako dejavno razvijajo svoje sporazumevalne, spoznavne in ustvarjalne zmožnosti ter si uzaveščajo temeljne razlike v sprejemanju, tvorjenju in zgradbi neumetnostnih in umetnostnih besedil.

Izhodišče pouka pri predmetu slovenščina  je torej neumetnostno in umetnostno besedilo; delu z neumetnostnim besedilom je namenjenih 60 %, delu z umetnostnim besedilom  pa 40 % ur predmeta. Neumetnostna besedila se tvorijo, sprejemajo in razčlenjujejo drugače kot umetnostna, zato so cilji pri obravnavi neumetnostnih (jezikovni pouk) in umetnostnih besedil (pouk književnosti) navedeni ločeno.

Ker pa umetnostna in neumetnostna besedila povezuje jezik, se jezikovni pouk in pouk književnosti tudi povezujeta, in sicer kot jezikovna in slogovna interpretacija reprezentativnih umetnostnih besedil.

A) JEZIKOVNI POUK

Učni načrt za jezikovni pouk navaja za vsak letnik posebej dejavnosti dijakov in vsebine (besedilne vrste), potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti. Jezikovni del predmeta slovenščina se povezuje z dijakovimi izkušnjami in znanjem, z vsebinami iz slovenske književnosti, materinščine, tujih jezikov in drugih predmetov ter z aktualnimi dogodki in življenjskimi situacijami. Učitelj naj pri pripravi izvedbenega učnega načrta sodeluje z učitelji drugih predmetov, v proces načrtovanja dela pa naj pritegne tudi dijake.

Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot so problemsko, sodelovalno in projektno učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva še ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vse bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v dvojicah oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor učenca z učiteljem, temveč predvsem s sošolci, ob uporabi ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikov.

V učnem načrtu so navedene vrste neumetnostnih besedil, ki jih dijaki sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo; temeljno merilo razvrstitve po letnikih je merilo postopnosti oziroma od preprostejšega k težjemu. Pri izbiri imajo prednost besedila, vsebinsko povezana s strokovno usmeritvijo dijakov.

Dijaki:

  • poslušajo pogovore (1. leto raziskovalni, 2. pogajalni, 3. prepričevalni, 4. leto pa uradne pogovore s strankami in poslovnimi partnerji);

  • poslušajo in berejo strokovna (poljudnoznanstvena) in publicistična besedila, in sicer v 1. letniku predvsem opisna, v 2. obvestilna in pripovedna, v 3. in 4. letniku pa razlagalna in utemeljevalna besedila;

  • berejo uradna (v 1. letniku vabilo, zahvalo, voščilnico in opravičilo, v 2. potrdilo, pooblastilo in izjavo, v 3. prošnjo, prijavo in pritožbo, v 4. pa pogodbo/upravno odločbo) in javna besedila (v 4. letniku javno vabilo, zahvalo in pismo);

  • sami tvorijo podobna ustna in pisna besedila (razen publicističnih in nekaterih strokovnih).

    Vse štiri sporazumevalne dejavnosti (poslušanje, govorjenje, branje in pisanje) so zastopane enakovredno; dijaki se z novo vrsto neumetnostnega besedila srečujejo najprej kot sprejemniki (poslušalci/bralci), po razčlembi besedila pa tudi kot tvorci (govorci/pisci) podobnega besedila.

    Pri poslušanju in branju so pozorni predvsem na pomenske in pragmatične prvine besedila (določijo vrsto in temo besedila, povzamejo bistvene podatke, določijo okoliščine tvorjenja besedila ter izražajo in utemeljujejo svoje mnenje o besedilu), po branju pa besedilo tudi besedno-slovnično razčlenijo. Torej besedno-slovnična razčlemba ni prva, temeljna in edina razčlemba zapisanega neumetnostnega besedila, temveč sledi njegovi pomenski, pragmatični in vrednotenjski razčlembi.

    Pri govorjenju razvijajo svojo dialoško zmožnost in zmožnost govornega nastopanja. Dialoško zmožnost razvijajo s sodelovanjem v nepripravljenih/prostih pogovorih (ko izražajo svoje mnenje, doživljanje, hotenje ipd.) in v pripravljenih pogovorih na dano temo (zlasti v strokovnih pogovorih s sodelavci/strankami/poslovnimi partnerji; zmožnost govornega nastopanja pa razvijajo z vnaprej pripravljenimi (in tudi nepripravljenimi) govornimi nastopi.

    Pri pisanju se usposabljajo za tvorjenje uradnih in strokovnih besedil. Na povezavo pouka jezika in književnosti kaže obravnava predesejskih oblik (oznaka osebe, ocena tega, kar so slišali/videli/brali/doživeli), ki vodi do preproste šolske interpretacije v 4. letniku, kar kaže ne povezanost jezikovnega pouka in pouka književnosti.

    Obravnava neumetnostnih besedil poteka po naslednjih korakih:

  • Dijaki poslušajo (in gledajo) pogovor/govorni nastop oziroma berejo neumetnostno besedilo; med poslušanjem si zapisujejo ključne besede/bistvene podatke, med branjem pa uporabljajo različne bralne strategije (npr. počasno/natančno branje, prelet/hitro branje) ter si podčrtujejo ali izpisujejo ključne besede/bistvene podatke.

  • Po poslušanju oziroma branju si smiselno uredijo svoje zapiske -- pri razvrščanju podatkov in pri iskanju manjkajočih podatkov uporabljajo različne priročnike (slovar, leksikon, enciklopedijo, atlas, učbenik ipd.).

  • Nato vodeno ali samostojno, ustno ali pisno poročajo o vrsti in temi besedila ter o okoliščinah njegovega tvorjenja, obnovijo vsebino besedila, izražajo svoje doživljanje besedila in svoje mnenje o besedilu -- tega tudi utemeljijo.

  • Vrednotijo ustreznost, razumljivost, pravilnost in učinkovitost besedila; popravijo, pomenske, slovnične, pravopisne/pravorečne ipd. napake ter utemeljijo svoje popravke.

  • Vodeno povzamejo bistvene lastnosti obravnavane vrste ustnega ali pisnega besedila ter si tako uzaveščajo zgradbo besedilne vrste (in tudi njeno zunanjo oblikovanost).

  • Zapisana besedila besedno-slovnično razčlenjujejo -- opazujejo in opisujejo pomenske, funkcijske, pragmatične, stilne, oblikoslovne, skladenjske in tvorbene lastnosti jezikovnih prvin besedila, in sicer tako, da sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter ob učiteljevi pomoči sistematizirajo in pregledno povzamejo njihove bistvene lastnosti. Temeljne jezikoslovne pojme tudi definirajo, opišejo in  ponazorijo s primeri ter uporabijo pri  jezikovni obravnavi novega besedila. Z besedno-slovnično razčlembo besedila si dijaki uzavestijo sistemske možnosti slovenskega knjižnega jezika ter tako obogatijo svojo sporazumevalno zmožnost.

  • Dijaki tvorijo podobna ustna in pisna besedila -- pred govorjenjem/pisanjem zberejo podatke o določeni temi in jih smisleno razvrstijo, pri tvorjenju besedila pa uporabijo znanje, ki so ga pridobili pri obravnavi podobnega neumetnostnega besedila, ter upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. So kritični do svojih (in tujih) besedil ter motivirani za njihovo razčlenjevanje in izboljšanje na različnih ravneh, zato primerjajo svoja besedila, jih presojajo, utemeljujejo svoje mnenje ter popravljajo neustreznosti, nerazumljivosti, nepravilnosti

    Dijaki pri jezikovnem pouku ne le sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo besedila, temveč tudi spoznavajo, da so jezik, kultura in družba tesno povezani -- zavedajo se družbene in kulturne razsežnosti jezika,  obvladajo in upoštevajo okoliščine za rabo določene socialne zvrsti. Spoznavajo vnašanja/interference iz materinščine v slovenščino in jih sistematično odpravljajo.

    Sistematično spoznavajo tudi temeljna pravorečna in pravopisna pravila ter se naučijo uporabljati temeljne sodobne jezikovne priročnike, kar pripomore k njihovi jezikovni kultiviranosti. 

     

    B) POUK KNJIŽEVNOSTI

    Učni načrt za pouk književnosti navaja za vsak letnik posebej dejavnosti dijakov in vsebine, potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti.

    1. V poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev so  v preglednici za vsak letnik navedene prednostne dejavnosti dijakov, potrebne za postopno uresničevanje splošnih ciljev pouka književnosti:

  • branje in  postopoma čedalje samostojnejša dialoška  interpretacija leposlovnih besedil,

  • samostojna govorna tvornost dijakov, ki ima pomembno vlogo  pri pouku književnosti --  recitacija/deklamacija, govorno posredovanje drugotnih besedil (pripovedovanje o bralnem doživetju, poročilo o prebrani knjigi, komentar...),

  • samostojna pisna tvornost -- pisanje drugotnih besedil  o doživljanju, razumevanju in vrednotenju literature; primerne  oblike  ustvarjalnega  in poustvarjalnega pisanja (navedeni cilji so primerljivi s funkcionalnimi cilji jezikovnega pouka),

  • povzemanje  (reprodukcija, razumevanje) dejstev in posplošitev iz literarne zgodovine in osnov teorije ter uporaba  književnega znanja.

    1.1 Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja in primerjanja, so v učnem načrtu navedene tako, da

          se stopnjuje dijakova samostojnost pri analitično-kritičnem branju (interpretaciji)

  • Na začetku šolanja od dijaka pričakujemo deloma samostojno interpretacijo literature na ravni osebnega doživljanja: dijak razmeroma prosto, brez podrobnih učiteljevih spodbud, pripoveduje/piše o svojih občutkih, predstavah, mnenjih, zaznavah in jih primerja z mnenji sošolcev. Učitelj je pri tem le moderator, ki daje iztočnice za pogovor. Interpretacija idejno-tematskih ter slogovnih in kompozicijskih sestavin literarnih besedil pa poteka na začetku ob izdatni učiteljevi pomoči (podrobna vprašanja, naloge).

  • Ob koncu šolanja pa pričakujemo od dijaka pretežno samostojno doživljajsko in analitično-kritično razlago motivno-tematskih, idejnih in nekaterih slogovno-kompozicijskih sestavin literature v povezavi s pridobljenim literarnim znanjem, pri kateri je učitelj samo usmerjevalec oziroma vodja dialoga. Rezultat take razlage (interpretacije) so sklenjena pisna in govorjena metabesedila (pisne interpretacije besedil, govorni nastopi -- vse s postopnim stopnjevanjem zahtevnosti, kot je zapisano med funkcionalnimi cilji).

        Ob stopnjevanju analitično-kritičnih dejavnosti  pa je dijakov osebni doživljajski stik (čutenje, čustvovanje, predstavljanje,  glasno     interpretativno branje ter ustvarjalno pisanje) stalna  dejavnost, ki spremlja razvoj sposobnosti literarnega branja v vseh letih šolanja.

    1.2 Dejavnosti dijakov na ravni doživljanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil je mogoče spodbujati z različnimi oblikami pouka.

    Pri šolski interpretaciji je prva faza tudi v srednji šoli uvodna (doživljajsko-izkušenjska ali problemska) motivacija.  Nujna sestavina razvijanja sposobnosti literarnega branja je tudi branje leposlovnih besedil v šoli (glasno interpretativno, v katerem se zlasti v zadnjem letniku poskušajo vsi dijaki, ali individualno tiho, ki mu sledi šolska interpretacija). Praviloma naj bi nobena ura obravnave književnosti ne minila brez branja. Berila in primerne knjižne zbirke bi morale biti sestavina dijakove osebne knjižnice.

    Poleg frontalnega vodenega dialoga je  pri dialoški šolski interpretaciji priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, predvsem takrat, kadar dijaki izražajo svoje subjektivno stališče do prebranega in vrednotenje. Zlasti pri govornem izražanju  vtisov in presoj so v pogovoru s sošolci v delovni skupini lahko bolj spontani kot v dialogu z učiteljem.

    Skupinske naloge so priporočljive tudi za domače delo, tako da se razne skupine ukvarjajo z raznimi ravnmi  besedila in problemi, v šoli pa izmenjujejo opažanja in mnenja.

    Različne oblike pouka  spodbujajo dijake k ustnemu ali pisnemu opisovanju sprejemanja literarnih besedil. To se najceloviteje pokaže na ravni sinteze, tj. v sklenjenem samostojnem besedilu.

    1.3 Posebna pozornost je zato pri pouku  književnosti namenjena tvorjenju ustnih in pisnih besedil, v katerih dijaki opisujejo svoje sprejemanje literature (obveznih, lahko tudi prostoizbirnih del) na raznih spoznavno-sprejemnih stopnjah.

    Vsak dijak naj bi vsako leto pripravil vsaj en govorni nastop, v katerem bi na kratko v sklenjenem besedilu predstavil svoje branje (obveznega ali prostoizbirnega) literarnega besedila v okviru standardnih dejavnosti.

    Prav tako naj bi se vsak dijak pripravil vsaj na eno recitacijo (deklamacijo) poljubnega krajšega leposlovnega besedila (pesmi) v šolskem letu.

    Pisna besedila dijakov se prav tako stopnjujejo po zahtevnosti. V 1. in 2. letniku so to predvsem doživljajski spis, obnova, oznaka, v

    3. in 4. pa strukturno razvitejše pisne interpretacije prebranih besedil. Ti spisi so glede argumentacije, uporabe strokovnega znanja, vrednotenja, poznavanja konteksta, dolžine manj zahtevni kot šolski eseji.  Glavna zahteva pa ostaja dijakova koherentna ubeseditev lastnega branja.

    1.4 Znanje literarne zgodovine in teorije, ki je nujen okvir za interpretativne in tvorne dejavnosti in pogoj za temeljno literarno ter

    splošno kulturno razgledanost, pridobivajo dijaki na dveh poglavitnih ravneh.

  • Pregledno znanje o literarnozgodovinskih obdobjih, literarnih smereh in opusu posameznih avtorjev  (po seznamu vsebin v učnem načrtu) pridobivajo dijaki ob učiteljevih razlagah, iz učbenikov in druge njim primerne strokovne literature, pri čemer so dejstva kolikor mogoče ponazorjena z branjem literarnih besedil in prikazana nazorno s preglednicami, miselnimi vzorci ipd. To znanje dokazujejo s samostojnim povzemanjem, razlaganjem in  uporabo tega védenja pri interpretaciji literarnih besedil.

  • Posamezne pojme v rubriki Pojmi, prvine za interpretacijo pa dijaki spoznavajo ob branju obveznih literarnih besedil. Te pojme opazujejo in opisujejo v besedilih, jih z učiteljevo pomočjo poimenujejo in definirajo ter nato prepoznavajo in poimenujejo v novih literarnih besedilih.

    Dejavnosti učencev  za vsako učno enoto načrtuje učitelj sam v nujno potrebnem letnem izvedbenem načrtu (učitelj torej sam določa operativne cilje, pri čemer upošteva etapne cilje po razredih ter pojme in prvine za interpretacijo).

    2. Operativnim  ciljem sledi seznam vsebin (književnih del in književnovednih vsebin) v treh vzporednih kolonah.

    2.1 Vsebinski standard predstavljajo vsebine v prvih dveh kolonah (Obvezna besedila in obdobja, Pojmi, prvine za interpretacijo).

    Obvezna besedila, ki vključujejo tudi domače branje, so besedila, ob katerih se spodbujajo  vse standardne dejavnosti učencev  v posameznem letniku pri obravnavi, utrjevanju in preverjanju. Ta besedila so iz jedrnega kanonskega repertoarja slovenske književnosti.

    2.2 Rubrika Prostoizbirna besedila želi prispevati k večji odprtosti učnega načrta. V njej so navedeni predlogi besedil za dodatno obravnavo. Učitelj pa lahko z dijaki izbere tudi druga besedila in iz drugih obdobij, kot so predlagana. Lahko pa tudi obravnava še druga, med obveznimi variantami našteta besedila, čeprav se s tem krči z učnim načrtom omogočena pestrost književnega pouka. Prostoizbirno je tudi eno domače branje.

    Cilji te obravnave so npr.:

  • spodujanje bralnih interesov, bralnega veselja in ustvarjalnosti ob dijakom zanimivih delih (tudi popevkah, šalah, avtobiografijah, potopisih, besedilih drugih avtorjev, tematsko izbranih besedilih,  besedilih v literarnih revijah, nagrajenih besedilih ...);

  • poglabljanje in utrjevanje dejavnosti dijakov v okviru etapnih ciljev z drugačnimi pristopi -- npr. z  vzgajanim glasnim branjem, recitiranjem,  z različnimi oblikami  poglobljenega (tesnega) branja enega daljšega besedila, napovedovanja dogajanja, ugibanja avtorja ali dobe nastanka ...;

  • kritično spremljanje medijskih preoblik literarnih besedil, aktualnega literarnega dogajanja...

    2.3  Pri tem delu pouka naj bi imela frontalna oblika najmanjši delež, v ospredju naj bi bilo individualno in skupinsko delo (npr. skupina dijakov se ukvarja z določenim problemom v enem besedilu, druga z istim problemom v drugem; ali: skupine opazujejo isto delo z raznih vidikov, vsakdo prebere eno knjigo po želji in poroča o njej na način, ki ga sam izbere...). Tudi pri obravnavi teh besedil se postopoma povečuje dijakova sposobnost kritičnega interpretiranja, utemeljevanja stališč, primerjanja in razvrščanja ter uporabe primernih strokovnih izrazov. Zato je njihova obravnava obvezna. Učitelj ob njih lahko po presoji dijake tudi preverja.

    Domače branje:

    Dijaki preberejo v vsakem letniku dve književni besedili, poleg predlaganih v učnem načrtu po eno izberejo učitelji in dijaki. Obravnavi prebranega besedila učitelj posveti najmanj dve do tri ure. Ena ura je namenjena pripravi na domače branje (navodila dijakom),  dve pa sami obravnavi. V šolsko obravnavo vključi tudi oblike lastne ustvarjalnosti: dijaki dopolnjujejo ali nadaljujejo zgodbo, igrajo vloge, parodirajo, ilustrirajo.

    VI. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

    1. Obvezni načini

         Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja pri pouku slovenščine kot drugega jezika sta ustno in pisno.

    2. Priporočila

    Preverjanje in ocenjevanje pri jezikovnem pouku

    Preverjanje pri jezikovnem pouku poteka v okviru standardnih dejavnosti in vsebin ter je:

  • delno (sprotno preverjanje posamezne sporazumevalne zmožnosti pa tudi opisovanja in razlage ter ponazarjanja strokovnih jezikoslovnih izrazov) in

  • celovito (preverjajo se kompleksnejše dejavnosti ob obsežnejših vsebinskih sklopih: sklenjeni govorni nastop, tvorba raznih besedilnih vrst, razčlenjevanje neumetnostnega besedila, primerjava umetnostnih in neumetnostnih besedil). Ocenjevanje je kombinacija analitičnega in celostnega -- z opisnimi merili. Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno.

    Preverjanje in ocenjevanje pri pouku književnosti

    Tudi pri poku književnosti preverjanje poteka v okviru standardnih dejavnosti in obveznih ter prostoizbirnih vsebin. Notranje preverjanje je:

  • delno: a) sprotno preverjanje posameznih sestavin književnih sposobnosti, npr.:

                      - analize z uporabo znanja ob obveznem ali prostoizbirnem besedilu,

                      - samostojnega opisovanja doživetja v sklenjenem krajšem ali daljšem besedilu (pisne ali ustne obnove, oznake, poročila o branju ...);

                  b) preverjanje posameznih sestavin književnega znanja, in sicer:

                      - krajša, usmerjena ustna vprašanja,

                      - pisne miniature,

                      - krajše testne oblike;   

  • celovito: preverjanje kompleksnejših dejavnosti ob obsežnejših vsebinskih sklopih (enkrat v ocenjevalnem obdobju):

                      - predstavitev lastnega branja enega besedila v sklenjenem govornem nastopu ali 

                      - v pisni nalogi.

    Ocenjevanje je analitično (točkovno) ali celostno (holistično) -- z opisnimi merili. Zlasti pri celovitem pisnem preverjanju je kombinacija obojega.

    Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno.

    3. Dijak pri pouku slovenskega jezika in književnosti dobi v šolskem letu več ocen iz delnega preverjanja v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja, v okviru celovitega preverjanja pa vsaj eno oceno za govorni nastop   (izmenično pri jezikovnem pouku in pri pouku književnosti) ter tri ocene za pisna besedila (dve za drugotna pisna besedila ob prebranih litrerarnih delih in eno za pisna neumetnostna besedila). Pri ocenjevanju pisnih besedil je odločilen kriterij presoje ustreznost in razumljivost ter jezikovna pravilnost besedil; pogostnost napak ne sme biti prevladujoči kriterij.     

    VII.  MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Pouk slovenščine kot drugega jezika se povezuje s poukom materinščine (italijanščine), tujih jezikov, s sorodnimi humanističnimi predmeti ter s strokovnimi predmeti, saj je sposobnost razumevanja in tvorjenja besedil pomembna za uresničevanje ciljev vseh predmetnih področij.
    Pri  pouku književnosti so medpredmetne teme vključene v literarnozgodovinske preglede obdobij in slogov ter v splošna literarnoteoretična poglavja, pri jezikovnem pouku pa v vsebine (besedilne vrste), ob katerih se uresničujejo operativni cilji predmeta.