Učni načrt za informatiko je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 26. 3. 1998.
VSEBINA
1 Splošni cilji predmeta
1. 2. Operativni cilji predmeta in vsebine
2 Standardi znanj
III. SPECIALNO-DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE
1. Specialnodidaktična priporočila
2. Medpredmetne povezave
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
Informatika je splošnoizobraževalni predmet, pri katerem se teorija poznavanja in razumevanja osnovnih zakonitosti informatike prepleta z metodami neposrednega iskanja, zbiranja, hranjenja, obdelave in uporabe podatkov pri oblikovanju in posredovanju relevantnih informacij. To odpira dijakom in dijakinjam možnost, da pridobijo tista znanja informacijske pismenosti, ki so nujno potrebna pri nadaljnjem izobraževanju oziroma za življenje v informacijski družbi.
Operativni cilji in vsebine predmeta so razporejeni na dve ravni: z osnovnim programom pridobijo dijaki in dijakinje temeljna znanja, ki so potrebna za razumevanje in uporabo informacijskih tehnologij, z izbirnim programom pa se ta znanja v sklopih spiralno nadgradijo, poglobijo in razširijo. Ves čas izobraževanja sta v ospredju delovna vloga dijakov in dijakinj in njihov osebni, strokovni in jezikovni razvoj. Skupinsko delo na projektih, problemsko učenje, izbiranje vsebin glede na zanimanje in sposobnost dijakov in dijakinj ter upoštevanje njihovih idej, individualizacija, vključevanje različnih socialnih dejavnosti, povezovanje med predmeti, sodelovanje z učitelji drugih predmetov, šolskim knjižničarjem, zunanjimi strokovnjaki, šolami in ustanovami ter razvijanje različnih strategij mišljenja so osnovne oblike dela pri predmetu. Pri tem se razvija sposobnost ustvarjalnega in kritičnega mišljenja ter presojanja, da bi zagotovili razumno in samozavestno odločanje dijakov in dijakinj v novih in nepredvidljivih okoliščinah.
Pri predmetu dijaki in dijakinje:
Z uporabo informacijske tehnologije dijaki in dijakinje razvijejo znanja in sposobnosti do stopnje, ki jim omogoča, da:
vsebina
|
osnovni program |
izbirni program |
||
|
sklop multimedija |
sklop obdelava podatkov |
sklop izdelava projekta |
|
osnove informatike |
|
|
|
|
informacijska tehnologija |
|
|
|
|
vsebina |
osnovni program |
izbirni program |
||
|
|
sklop multimedija |
sklop obdelava podatkov |
sklop izdelava projekta |
komuniciranje |
|
|
|
|
pisna predstavitev informacij |
|
|
|
|
vsebina |
osnovni program |
izbirni program |
||
|
|
sklop multimedija |
sklop obdelava podatkov |
sklop izdelava projekta |
grafična predstavitev informacij |
|
|
|
|
zvočna predstavitev informacij |
|
|
|
|
vsebina |
osnovni program |
izbirni program |
||
|
|
sklop multimedija |
sklop obdelava podatkov |
sklop izdelava projekta |
računalniška omrežja |
|
|
|
|
obdelava podatkov |
|
|
|
|
vsebina |
osnovni program |
izbirni program |
||
|
|
sklop multimedija |
sklop programiranje |
sklop obdelava podatkov |
programiranje |
|
|
|
|
Znanje pri predmetu pokriva tri področja: spoznavno področje, vzgojno področje ter razne veščine. Razdeljeno je minimalno znanje, ki je pogoj za napredovanje učenca in ga praviloma dosežejo vsi učenci in učenke, temeljno znanje, ki ga doseže večina učencev in učenk, ter zahtevnejše znanje, ki ga lahko dosežejo le nekateri sposobnejši učenci in učenke.
Vse znanje temelji na učinkoviti uporabi elementov informacijske tehnologije, ki ustreza razvojnim sposobnostim učencev in učenk.
Dijak oziroma dijakinja:
Dijak oziroma dijakinja:
Dijak oziroma dijakinja:
Dijak oziroma dijakinja
Dijak oziroma dijakinja
Dijak oziroma dijakinja
Dijak oziroma dijakinja
Dijak oziroma dijakinja
Dijak oziroma dijakinja
Dijak oziroma dijakinja
Pri pouku Informatike dijaki in dijakinje spoznavajo pomen in vlogo informacije v sodobni družbi, pri čemer z elementi informacijske tehnologije iščejo, zbirajo, obdelajo, oblikujejo, predstavijo in ovrednotijo aktualne informacije, ki jih zanimajo. Pri tem se posvetujejo tudi z učitelji drugih predmetov in šolskim knjižničarjem.
Teoretične ure se izvedejo z razlago, pogovorom in razgovorom med dijaki, dijakinjami in učiteljem. Učno snov predstavimo učencem problemsko, pri čemer naj bo problem vezan na učenčevo okolje. Pri tem dijaki in dijakinje spoznavajo, predlagajo in vrednotijo merila in postopke za uspešno in učinkovito iskanje, zbiranje, obdelavo, oblikovanje in predstavitev informacij. Snov naj ne vsebuje napotkov za neposredno delo, ampak naj dijakom in dijakinjam odpira možnosti, ki jih omogočajo informacijske tehnologije, za uspešno in učinkovito zadovoljevanje svojih informacijskih potreb in potreb družbe.
Vsebine neposrednega pouka ob računalnikih se navezuje na teoretični del, pri čemer dijaki in dijakinje praktično uporabijo in preverijo obravnavana teoretična spoznanja. V tem smislu so srčica praktičnega pouka seminarske, projektne in druge naloge, ki jih dijaki in dijakinje pripravijo in izdelajo pri vajah, predstavijo in ovrednotijo pa jih pri teoretičnih urah pouka.
Operativni cilji in vsebine predmeta so razporejene na dva nivoja:
1. multimedija (70 ur);
2. obdelava podatkov (35 ur);
3. programiranje (35 ur);
4. izdelava projekta (70 ur).
V osnovnem programu izdela vsak dijak oziroma dijakinja samostojno ali v skupini dve projektni nalogi. V prvi analizira in ovrednoti možnosti aktualnega računalniškega programa po lastni izbiri, ki ni vključen v učni načrt predmeta informatika (npr. izobraževalni program, igre, programska orodja itd.). V drugi nalogi izdela, oblikuje, predstavi in ovrednoti pisni dokument z vsebino po lastni izbiri (npr. jedilni list, zbirko pesmi, cenik, zbirko receptov itd.). Pri tem je možno tudi sodelovanje z drugimi dijaki in dijakinjami (vsak napiše npr. eno poglavje). Za bolj popolno doseganje globalnih ciljev predmeta lahko učitelj oziroma učiteljica vključi v ta del tudi določene izbirne vsebine, vendar ne več kot 5 % ur.
Tudi v izbirnem programu izdelajo dijaki in dijakinje projektne naloge, le da poteka tu delo v skupinah oziroma le izjemoma samostojno. V sklopu multimedija izdelajo dijaki in dijakinje dva projekta: multimedijsko predstavitev informacije po lastni izbiri in spletno stran, na kateri predstavijo sebe, šolo, domači kraj, dejavnosti ki jih zanimajo ipd. Stran vpletejo v Svetovni splet, pri čemer je zaželeno da so spletne strani dijakov in dijakinj med seboj povezane.
V sklopu obdelava podatkov izdelajo in predstavijo dijaki in dijakinje preprosto bazo podatkov, v sklopu programiranje pa računalniški program, ki rešujeta konkreten informacijski problem.
Naloga v sklopu izdelava projekta je obsežnejša, zato jo dijaki in dijakinje rešujejo praviloma v skupinah. V nalogi dijaki in dijakinje analizirajo določen informacijski problem, pri čemer se povežejo v mednarodne ali medšolske projekte namenjene dijakom in dijakinjam njihove starosti, aktivno sodelujejo pri iskanju in oblikovanju rešitve, izdelajo poročilo, ga predstavijo drugim dijakom in dijakinjam, ki predstavljeno nalogo ovrednotijo.
Temeljna naloga učitelja pri predmetu je, da omogoči dijakom in dijakinjam doseči zastavljene globalne cilje predmeta. V tem smislu seznanja učence z različnimi možnostmi, ki jih odpira informacijska tehnologija pri reševanju informacijskih problemov, svetuje dijakom in dijakinjam pri izbiri nalog, spremlja njihove aktivnosti in jih opozarja na odklone, jih motivira in vzpodbuja pri njihovem delu in analizira in ocenjuje njihova prizadevanja. Pri tem mora paziti, da dijakom in dijakinjam ne vsiljuje lastnih zamisli in predlogov, ampak jih vzpodbuja k iskanju izvirnih informacijskih rešitev. Predlagane rešitve s predlagatelji vedno analizira glede na individualne zmožnosti in razpoložljivost opreme in drugih virov ter si prizadeva za njihovo čim bolj uspešno in učinkovito udejanjanje.
Tema, ki jo v svojih nalogah obravnavajo dijaki in dijakinje, je svobodna in odvisna od njihovega interesa in zanimanja. Ker izvira iz realnega okolja, običajno presega meje posameznih učnih predmetov, zato je predmet bogato prepleten z vsebinami drugih predmetov
Povezava s materinim jezikom, matematiko in sociologijo je razumljiva sama po sebi, zaradi iskanja podatkov po Internetu je izražena tudi povezava z angleščino, povezava s knjižničnimi informacijskimi znanji je prisotna pri iskanju informacij v knjižnih gradivih. Ko dijak oziroma dijakinja izbire temo, katere vsebina se naslanja na določen družboslovni, naravoslovni ali strokovni predmet, pa se vzpostavi povezava tudi s tem predmetom.
Preverjanje in ocenjevanje pri predmetu poteka ustno, ocenjuje pa se tudi izdelek.
Pri ustnem ocenjevanju vrednotimo uporabo znanja in razumevanje osnovnih zakonitosti informatike ter uspešnost vrednotenja in razlaganja uporabljenih postopkov pri izdelavi naloge. To ocenjevanje izvedemo z razgovorom neposredno med izdelavo naloge.
Sestavini ocene izdelka sta:
Pri kakovosti naloge oziroma projekta ocenjujemo izvirnost in aktualnost izbranega problema, razumljivost in jasnost opredelitve problema in prikazanih rešitev, pestrost uporabljenih virov in medijev, kvaliteto in aktualnost pridobljenih podatkov, organiziranost naloge v skladu z zahtevami, širino predstavljene informacije, bogastvo in ustreznost besedišča, tehnično in oblikovno dovršenost izdelka ter napor, ki je bil potreben za njegovo izdelavo.
Pri uspešnosti predstavitvi ocenjujemo prepričljivost in samostojnost dijaka oziroma dijakinje, pri čemer le ta:
Dijak, ki je zadostil zahtevam za izdelavo, oblikovanje in predstavitev naloge, ne more biti ocenjen negativno.