ITALIJANŠČINA KOT TUJI IN KOT DRUGI JEZIK

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

 

GIMNAZIJA na narodno mešanem območju v slovenski Istri

280-420 UR

Učni načrt za italijanščino kot tuji in kot drugi jezik za gimnazijo v Slovenski Istri je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 26. 3. 1998. 

Legenda:
DIFERENCIRANE VSEBINE

· čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven

· zasenčeni tisk - višja zahtevnostna raven

VSEBINA 

1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1 Italijanščina kot tuji jezik (Tj)

1.2 Italijanščina kot drugi jezik (J₂)

1.3 Opredelitev modulov

1.4 Umestitev italijanščine v predmetnik

1.4.1 Italijanščina kot tuji jezik

1.4.2 Italijanščina kot drugi jezik na narodno mešanem območju Slovenske Istre

2 PREDMETNI KATALOG ZNANJ – Italijanščina kot tuji jezik v gimnaziji

2.1 Splošni cilji pouka italijanščine kot tujega jezika v gimnaziji

2.1.1 Vzgojni cilji

2.1.2 Izobraževalni cilji

2.2 Operativni cilji in standardi znanj italijanščine ob koncu šolanja

2.2.1 Italijanščina: modul B (maturitetni predmet – 420 ur in več)

2.2.2 Italijanščina: modul C (manj kot 420 ur)

2.3 Vsebina

2.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti

2.3.2 Komunikacijske funkcije

2.3.3 Književna besedila

2.3.4 Strokovna besedila

3 PREDMETNI KATALOG ZNANJ– italijanščina kot drugi jezik v gimnaziji na narodno mešanem območju v slovenski Istri

3.1 Splošni cilji pouka italijanščine kot drugega jezika v gimnaziji

3.1.1 Vzgojni cilji

3.1.2 Izobraževalni cilji

3.2 Operativni cilji in standardi znanj ob koncu šolanja

3.2.1 Italijanščina kot drugi jezik: modul A (od 315 do 420 ur)

3.3 Vsebina

3.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti

3.3.2 Komunikacijske funkcije

3.3.3 Književna besedila

3.3.4 Strokovna besedila

4 SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

4.1 Načela pouka

4.2 Didaktična navodila

4.2.1 Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

4.2.2 Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

4.2.3 Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

4.2.4 Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

4.2.5 Domače naloge

4.2.6 Učbenik, učbeniški komplet, izvirna besedila

4.3 Medpredmetne povezave

5 OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

5.1 Splošno o preverjanju in ocenjevanju

5.2 Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju učenčevih izdelkov

5.3 Obvezne oblike preverjanja

5.4 Primera preverjanja produktivnih spretnosti

5.4.1 Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

5.4.2 Vrednotenje pisnih izdelkov

6 VIRI

 

1. OPREDLITEV PREDMETA

1.1. Italijanščina kot tuji jezik (Tj)

Italijanščina je za učence osrednje Slovenije tuji jezik, učijo se ga predvsem v gimnazijah in srednjem strokovnem šolstvu, v osnovni šoli ga lahko izbirajo v tretjem triletju. Učenci spoznavajo italijanščino zaporedno, to je za prvim tujim jezikom, torej ima položaj drugega oz. tretjega tujega jezika. Ker so potrebe po rabi italijanščine v osrednji Sloveniji razmeroma majhne, je predvsem jezik sporočanja v šolskem okolju, včasih ga mladi srečujejo v življenjskem okolju kot jezik sporazumevanja, javnih občil, filma, televizije ali v književni rabi (italijanska književna dela). Interes za učenje italijanščine se v osrednji Sloveniji povečuje, prav tako pa tudi njegova neposredna raba v okviru nekaterih poklicev in dejavnosti.

V izobraževanju posameznika ima predvsem izobraževalno in vzgojno nalogo. Učenje tujega jezika spodbuja prenos miselnih operacij in razumevanje jezikovne sestave jezika kot sistema, tako tujega kot maternega. Ciljni jezik, to je raven jezikovne ozaveščenosti, ki jo želimo doseči, obsega razvijanje spretnosti razumevanja, ustnega sporočanja, branja in pisanja na osnovni ravni in znanje slovnice. Pričakovano je tudi poznavanje osnovnih pragmatičnih načel.

Spoznavanje italijanske kulture vzgaja učence v humanističnem duhu; s primerjanjem tuje kulture z domačo, s spoznavanjem njene posebnosti in drugačnosti učenci razvijajo strpen odnos do drugačnosti in hkrati utrjujejo svojo kulturno identiteto.

Italijanski jezik ima na obmejnih območjih zahodne Slovenije posebno vlogo. Učenci se z italijanskim jezikom srečujejo pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, saj prehodnost meja med Slovenijo in Italijo omogoča njegovo neposredno rabo. Izpostavljenost italijanskemu jeziku v življenjskem okolju ter stik z italijansko kulturo (film, šport, javna občila, knjige, življenjske navade) spodbujata neposredno spoznavanje jezika. Učenci se ga naučijo prej, preden se ga začnejo učiti v šoli. Čeprav ima na območju zahodne Slovenije italijanski jezik položaj tujega jezika in ga uvajamo v izobraževanje kot izbirno vsebino (tretje triletje osnovne šole, srednje šolstvo), mu vloga sosedskega jezika daje večjo uporabno vrednost, poleg tega pa drugače opredeljuje tudi njegov izobraževalni in vzgojni pomen. Ciljni jezik opredeljujejo merila višje ravni, tako na ravni govora kot branja in pisanja, pa tudi pri uporabi besedišča in besedilnih vrst.

1.2. Italijanščina kot drugi jezik (J₂)

Italijanski jezik je za učence narodno mešanega okolja Slovenske Istre drugi jezik. Navzočnost govorcev italijanskega jezika, pripadnikov manjšinske etnične skupnosti v življenjskem okolju omogoča učencem njegovo neposredno rabo zunaj šole. Pojavlja se tudi kot jezik medijev (manjšinskih in čezmejnih italijanskih), odprtost meja med Italijo in Slovenijo pa poleg stika dveh kultur omogoča tudi neposredna srečanja ljudi dveh jezikov pri vsakodnevnih opravilih. Italijanščino veliko uporabljajo v nekaterih poklicih, mladi ob prostem času (film, televizija, glasba) ter na kulturnih prireditvah manjšinskega in večinskega prebivalstva.

V šoli učenci spoznavajo italijanski jezik zaporedno, to je za materinščino, učijo se ga od prvega triletja osnovne šole do mature ali zaključnega izpita kot obvezni drugi jezik. Gre torej za zgodnje učenje drugega jezika in njegovo ekstenzivno poučevanje. Ob vstopu v srednjo šolo učenci nadaljujejo obvezno učenje drugega jezika. Kurikulum za srednje izobraževanje vključuje namreč nadaljevalni program italijanščine za učence s predznanjem (9 let učenja). Za ta program se lahko odločajo tudi učenci, ki so se v osnovni šoli učili italijanščino v obliki izbirnega ali fakultativnega predmeta (tri do šest let učenja). Za učence, ki se v osnovni šoli niso učili italijanščine, kurikulum za srednje izobraževanje ponuja začetni program tega jezika. Poučujejo ga po vsebinah modula B (to je za učence, ki nameravajo opravljati maturitetni izpit iz tega predmeta) oz. po vsebinah modula C (to je za učence, ki ne bodo opravljali maturitetnega izpita iz italijanščine).

V življenju in izobraževanju posameznika ima italijanski jezik v slovenski Istri uporabno in izobraževalno vlogo. Neposreden stik dveh kultur v življenjskem okolju na določen način oblikuje tudi kulturno identiteto posameznika. Izpostavljenost jeziku, možnosti in potrebe po njegovi rabi omogočajo, da se učenci naučijo jezika v življenjskem okolju. Med maternim in drugim jezikom nastaja prenos znanj, ki ugodno vpliva na oblikovanje zavesti o jeziku kot sistemu, pojavljajo pa se tudi medjezikovne interference, ki pogosto zaznamujejo materni jezik učencev. Ciljni drugi jezik opredeljujejo merila visoke ravni jezikovne in sporočanjske zmožnosti (obvladovanje jezika na ravni pristnega govorca).

1.3. Opredelitev modulov

Glede na različne ravni poučevanja italijanščine v gimnaziji ločimo naslednje module:

MODUL C	MODUL B	MODUL A
Italijanščina kot tuji jezik (manj kot 420 ur)	Italijanščina kot tuji jezik/  maturitetni predmet (420 ur in več)	Italijanščina kot drugi jezik (350 do 420 ur)

1.4. Umestitev italijanščine v predmetnik

1.4.1. Italijanščina kot tuji jezik

OSNOVNA ŠOLA						SREDNJA ŠOLA
Status jezika	1. triletje	2. triletje	3. triletje			Vrsta programa	Status jezika	1. letnik	2. letnik	3. letnik	4. letnik	Skupno število ur
Izbirni predmet			2	2	2	Gimnazija	Tj2	3	3	3	3	420
							Tj3	/	3	3	3	315
							Tj3	2	2	2	2	280
						Strokovna gimnazija	Tj2	3	3	3	3	420
						Glasbena gimnazija	Tj2	3	3	2	2	350
						Klasična gimnazija	Tj3	/	/	4	4	280

Iz fonda nerazporejenih ur gimnazija ponuja učencem, ki opravljajo maturo iz italijanščine, od 140 do 210 ur dodatnih ur.

 

1.4.2. Italijanščina kot drugi jezik na narodno mešanem območju Slovenske Istre

OSNOVNA ŠOLA										SREDNJA ŠOLA
	1. triletje			2. triletje			3. triletje			Vrsta programa	Status jezika	1. letnik	2. letnik	3. letnik	4. letnik	Skupno število ur
DRUGI JEZIK										Gimnazija	J2	2	2	3	3	350
	2	2	2	2	2	2	2	2	2	Strokovna oz. tehniška gimnazija	J2	3	3	3	3	420

2. PREDMETNI KATALOG ZNANJ – Italijanščina kot tuji jezik v gimnaziji

2.1. Splošni cilji pouka italijanščine kot tujega jezika v gimnaziji

2.1.1. Vzgojni cilji 

S poukom italijanščine dijaki razvijajo svojo osebnost, tako da: 

2.1.2 Izobraževalni cilji 

Pri pouku italijanščine dijaki pridobijo naslednja znanja, sposobnosti in spretnosti: 

2.2 Operativni cilji in standardi znanj italijanščine ob koncu šolanja

2.2.1 Italijanščina: modul B ( maturitetni predmet – 420 ur in več)

 2.2.1.1 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo:

RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak zazna in razume sporočilo/besedilo.	Razume vsebino lažjih besedil pogovorne zvrsti knjižnega jezika, ki obravnavajo splošno temo (osebno in javno področje). Povzema vsebino besedila, ki ga je poslušal. Prepoznava pogoste idiomatske izraze in pogovorne zveze.	Razume in si kritično razlaga izbrana umetnostna in neumetnostna besedila. Zaznava različne jezikovne zvrsti in ob pomoči slovarja razbere potrebne podatke in posredno izražene pomene, stališča in čustvena stanja.
	*Sledi lažjim poljudnoznanstvenim besedilom s področij, ki ga zanimajo.	Razume preprosta poljudnoznanstvena besedila s svojega interesnega področja in iz njih razbere najpomembnejše podatke.
Razume dvogovorno besedilo (razgovor).	Razume vsakodnevni pogovor med pristnimi govorci, če govorijo splošno pogovorni jezik (z jasno izreko in s ponovitvami težavnejših besednih zvez).	Razbere temeljno sporočilo dvogovornega besedila z novo tematiko, ki je povezana z njegovimi interesi, čeprav ne razume vseh podrobnosti. Razbere, kdo je naslovnik, kdo sporočevalec in kaj je tema besedila.
	Sledi tudi bolj abstraktnim vsebinam pogovora (okrogla miza v zvezi z mladostnikovimi problemi, pogajalni/prepričevalni pogovor itd).	Pri spoznavanju besedil z novo tematiko si pomaga z dodatnimi gradivi in slovarji.

* Zasenčen tisk: označuje višjo zahtevnostno raven.

 

RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.	Razume bistvo in posamezne informacije sporočila sredstev javnega obveščanja.	Razume temeljno sporočilo časopisnega obvestila, novice, poročila, reportaže in besedila ekonomske propagande.
	Razume tudi podrobnosti.	Razume tudi podrobnosti.
Razume navodila.	Sledi preprostim navodilom, ki usmerjajo osebno ravnanje v vsakdanjih življenjskih situacijah (informacije na železniški postaji, letališču).	Ob pomoči slovarja ali priročnika sledi preprostim navodilom, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (kuharski recept, uporaba zdravil, slikovno opremljena tehnična navodila za uporabo izdelkov, hišnih aparatov, opozorila).
	Razume in posreduje skoraj vsa navodila, potrebna za vključevanje v vsakdanji govor.
Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/ govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.	Razume jedro sporočila zahtevnejših besedil, prepoznava in razlaga sobesedilo (identificira temo, kraj in govorce).	Navede avtorja, sporočilni namen in naslovnika. Razlaga temo besedila in loči dejstva od komentarja.
	Iz sobesedila razbere posredno izražena stališča in razpoloženje govorcev.	Razbere vzročno-posledična razmerja in posredno izražena stališča.Vrednoti besedilo z vsebinskega in literarnega vidika, z vidika resničnosti in zanimivosti in ga primerja s podobnimi znanimi besedili.
RECEPTIVNE STRATEGIJE	Uporablja sobesedilne in slovnične kazalce za ugotavljanje pomena neznanih izrazov iz sobesedila ter namena in razpoloženja. Iz sobesedila predvidi potek dogajanja. Obvlada različne tehnike branja: preleti besedilo, da dobi ključno misel, ga natančno prebere, da razume podrobnosti, ali preskoči posamezne sklope, da poišče podatke. Podčrtuje ključne besede in jih smiselno ureja v sheme ali miselne vzorce. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar.
	Razumevanja besedila dokazuje s povzemanjem vsebine (prevod v materinščino) ter s citiranjem in povzemanjem avtorjevih/govorčevih besed. V slovničnih priročnikih, leksikonih in drugih pripomočkih poišče določene specifične podatke.

2.2.1.2 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. S tem razvijajo:

PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak se vključuje v pogovor.	Vključuje se v pogovor in pri tem uporablja potrebne vljudnostne vzorce. Sledi pogovoru o vsakdanjih problemih, zastavlja vprašanja in se primerno odziva.	Oblikuje vljudnostna osebna in poluradna besedila (čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, pismo, sožalje).
	Vključuje se v pogovor o abstraktni temi svojega interesnega področja. Pri tem izbira jezikovna sredstva, ustrezna govornemu položaju. Primerno se odziva na pobude iz okolja. Ustrezno reagira v nepredvidljivih situacijah neformalnega pogovora.	Ob pomoči slovarja sestavlja zahtevnejša pisna besedila (uradno pismo, potrdilo, prošnja, uradna izjava, prijava).
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.	Natančno posreduje in sprejema podatke o različnih postopkih in ravna po navodilih. Preverja pravilnost in ustreznost informacije. Prosi za dodatna pojasnila. Posreduje nasvete in jih upošteva.	Iz različnih virov (revije, časopisi, enciklopedije, priročniki, knjižna besedila) zbira podatke in utemeljitve.

PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak oblikuje besedila.	Po poprejšnji pripravi predstavi nalogo, jo zagovarja z utemeljitvami ter jo glede na govorni položaj in vsebino prilagodi navodilom in zahtevam. Zmore oblikovati govorni nastop in različne podatke smiselno razvrstiti v uvod, jedro in zaključek.	Dijak oblikuje besedilo s primerno notranjo, zunanjo zgradbo in povezanostjo. Ubeseduje nejezikovne dele besedila (slika, tabela). Predstavi svoje  načrte, opiše svoje razpoloženje.
	Povzema tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki mu pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil. Primerno razvija temo govornega nastopa; ob sklepu povzame svoje ugotovitve in spodbuja poslušalce k razpravi.	Izraža svoje notranje doživljanje, občutja in stališča. Iz italijanščine v slovenščino prevaja preprostejša besedila različnih zvrsti in nasprotno. Kritično obravnava in razlaga svoj odnos do drugih in odnos okolja do njegovih ravnanj. Na podlagi literarno-zgodovinskega znanja interpretira leposlovna besedila.
PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne)	Pri ustnem izražanju dijak uporablja odmore za premislek pri iskanju ustreznega izraza ali besedne zveze, pri poudarjanju določene misli, trditve, pri utemeljevanju svojih stališč, ki jih skuša ponazoriti s konkretnimi primeri. Pri oblikovanju pisnih besedil ustrezno razvija temo.
	Dijak je natančen pri oblikovanju svojih stališč, zlasti kadar želi poudariti pomen misli ali razliko med izraženimi mnenji ali odpraviti morebitne nesporazume. Upošteva sogovorca in mu pomaga pri prepoznavanju ključnih točk, tako da mu ustrezno razlaga svoja stališča, če je treba, pa jih tudi ustrezno ponazori s primeri.

2.2.2 Italijanščina: modul C (manj od 420 ur)

2.2.2.1 Slušno razumevanje

Etapni cilji	Opis učenčevih spretnosti
Dijak razbere temeljno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.	Ob poslušanju (gledanju) različnih zvrsti preprostih besedil, ki jih srečuje pri pouku ali v sredstvih javnega obveščanja, dijak razume temeljno sporočilo. Sledi dogajanju v umetnostnih in neumetnostnih besedilih, ki obravnavajo znano tematiko: prepoznava logična razmerja v besedilu, časovno, krajevno zaporedje dogajanja, čeprav ne razume vseh izrazov. Ob poslušanju (gledanju) si prikliče v spomin že usvojeno besedišče, poimenuje ali našteva predmete, osebe in neposredno izražena dejstva. Pri preverjanju slušnega razumevanja povzame besedilo, ki ga je poslušal  (gledal), ter na vprašanja kdo, kaj, kje, kdaj, koliko odgovarja s kratkimi odgovori.
Razbere poglavitne informacije in sledi navodilom.	Iz besedil, objavljenih v javnih občilih, razbere podatke, ki ga zanimajo (športne novice, glasbena lestvica, življenje vzornikov). Poglavitne podatke zapisuje v tabele in diagrame. Razume in posreduje navodila, značilna za vsakodnevna govorna dejanja (opis poti, poštne, bančne storitve).
Razume pogovor med govorci.	Sledi dvogovoru (pogovoru) med govorci/sovrstniki. Iz pogovora o znani temi med pristnimi govorci, če je govor jasen, primerno hiter ter poteka v splošnopogovornem jeziku, razbere temeljno sporočilo. Zazna jasno izraženo govorčevo čustveno stanje.
Prepoznava jezikovne strukture in jih ureja v sistem.	Prepoznava osnovno besedišče, strukture in zveze med njimi. Zazna intonacijo, ritem, hitrost govora. Besedilo razčleni na osnovne jezikovne sestavine.

2.2.2.2 Bralno razumevanje

Etapni cilji	Opis učenčevih spretnosti
Dijak razume temeljno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva.	Razbere temeljno sporočilo preprostih umetnostnih, praktičnosporazumevalnih in publicističnih besedil s svojega interesnega področja: prepoznava glavne osebe, čas in kraj dogajanja ter neposredno izražena dejstva. Iz besedil, ki so opremljena z nejezikovnimi ponazorili, razbere stališča in čustvena stanja. S povzemanjem vsebine (kratki odgovori na vprašanja) dokazuje razumevanje besedila.
Izlušči poglavitne informacije in razume navodila.	Razume navodila, ki usmerjajo učni proces. Sledi navodilom, ki uravnavajo osebno ravnanje v običajnih življenjskih položajih (branje urnika, telefonskega imenika, kuharskega recepta, osnovnih tehničnih navodil o uporabi hišnega aparata). Iz besedil s svojega interesnega področja, ki so opremljena z nejezikovnimi ponazorili, razbere podatke in navodila, ki ga zanimajo.
Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu/njej znanimi umetnostnimi besedili.	Razume umetnostno sporočilo izbranih besedil. Pri tem so mu v pomoč učiteljevi napotki. Svoje podoživljanje izraža na preprost način, tako da besedilo dopolnjuje, končuje, spreminja dogajalni čas, prostor, like oseb.
Ureja jezikovne strukture in sklepa o njihovi rabi.	Pri opisu resničnega ali izmišljenega sveta in dogajanja oblikuje preproste povedi. Besedilo razčleni na osnovne jezikovne strukture.

2.2.2.3 Ustno sporočanje

Etapni cilji	Opis učenčevih spretnosti
Dijak se vključuje v neformalni pogovor.	V pogovoru uporabi usvojeno besedišče, da predstavi vsebine vsakodnevnega dogajanja ali teme, povezane z mladostnikovimi potrebami. V pogovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja.
Vključuje se v formalni dvogovor/pogovor.	V medosebnih stikih uporablja vedenjske vzorce, ki jih je usvojil pri jezikovnem pouku (se predstavi, pozdravi, prosi za podatke, pojasnilo).
Sodeluje v pogovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).	Posreduje podatke o sebi (kraj bivanja, starost, interesi). Pri razlagi uporablja usvojeno besedišče in govornemu položaju primerne strukture (nakupovanje, telefonski pogovor, bančne in druge storitve).
Opiše svoje zaznave in izkušnje.	Po vnaprejšnji pripravi s krajšim nastopom pripoveduje o dogajanju, opisuje predmetnost.
Razlaga svoja stališča in izraža svoj odnos do vrednot.	S preprostimi jezikovnimi sredstvi izraža svoje mnenje, vendar ga še ne zna utemeljevati. Na podlagi svojih izkušenj izraža svoje (ne)strinjanje. [(Non) sono d’accordo ... (Non) va bene.]
V okviru obravnavanih struktur oblikuje ustrezno ustno sporočilo/besedilo.	Pri oblikovanju povedi uporablja običajne jezikovne vzorce. S prirednimi vezniki združuje povedi v preprosto, a koherentno besedilo.

2.2.2.4 Pisno sporočanje

Etapni cilji	Opis učenčevih spretnosti
Dijak povzema in oblikuje besedila.	Ob uporabi opornih točk (ključnih besed, odgovorov na vprašanja ...) povzema vsebino obravnavanega besedila in ga strne v pisni obliki.
Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.	Dopolnjuje in oblikuje različne funkcijske zvrsti besedila po vzorcu, ki ga je spoznal pri pouku (vabilo, življenjepis, dnevnik ...).
Ustvarjalno piše.	Na podlagi navodil/ponazoril (vodeni spis ...) besedilo ustvarjalno preoblikuje. Opiše svoje izkušnje in opažanja. Na preprost način izraža svoja čustva in razpoloženje.
V okviru obravnavanih struktur oblikuje ustrezno pisno besedilo.	S preprostimi skladenjskimi vzorci in s pomensko ustreznim besediščem oblikuje povedi. Še vedno se pojavljajo napake v glasoslovju, oblikoslovju in skladnji. Čutiti je vpliv materinščine, vendar je sporočilo razumljivo.

2.3. Vsebina

2.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti

Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh jezikovnih ravninah. Pri pouku in v medosebnih stikih uporablja knjižno različico splošnopogovornega jezika, ki se na glasoslovni ravni približuje standardu izreke pristnega govorca. Posamezne besede in povedi   izgovarja jasno in pravilno z ustreznim besednim in stavčnim naglasom. Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, svet mladostnikov). Pridobiva ga iz šolskih gradiv in mladinskega tiska v italijanskem jeziku. Pri oblikovanju besedil upošteva načela ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pozna temeljne zakonitosti jezikovnega sistema in njegove rabe, vendar se v njegovih sporočilih in besedilih še  pojavljajo napake, predvsem pri težavnejših slovničnih strukturah.

V okoljih, v katerih je italijanščina sosedski jezik (Goriška in severozahodna Primorska), bodo številni učenci dosegli višjo raven jezikovnih sposobnosti in sporočanjskih spretnosti prav zaradi spontanega učenja italijanskega jezika.

JEZIKOVNE RAVNINE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI
Pravopis	Dijak pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa (grafemi,  ločila, naglasna znamenja). Pozna njegove posebnosti (podvojene soglasnike, črko q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov, rabo opuščaja ...) in jih upošteva pri pisanju.
Pravorečje	Dijak izgovarja posamezne besede in povedi razumljivo, z ustreznim besednim in stavčnim naglasom. Pozna in upošteva posebnosti izgovarjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovarjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi) ter prozodije (ritem, tempo, intonacija).

 

OBLIKOSLOVJE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI
Samostalnik	Dijak: poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi (kolektivnimi) samostalniki, v ednini in množini; pozna posebnosti pri tvorbi množine, oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu, loči naravni in slovnični spol, pozna zloženke in izpeljavo samostalnika (pomanjševalnice, povečevalnice, slabšalne in ljubkovalne oblike).
Določni in nedoločni člen	Dijak: s členom izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja, ustrezno uporablja oblike člena in pozna posebnosti njegove rabe, za izražanje nedoločene količine dela celote uporablja delni člen.
Kakovostni pridevnik	Dijak: s kakovostnimi pridevniki v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, pozna posebnosti stopnjevanja kakovostnih pridevnikov, kakovostni pridevnik v spolu in številu usklajuje s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavku.

OBLIKOSLOVJE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI
Zaimenske oblike	Dijak: nadomešča samostalnike z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; pozna neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki, v enostavni in sestavljeni obliki, s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje v stavku na osebek, s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino, s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino, z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero, z oziralnimi zaimki izraža različna razmerja glede na nadrejeni stavek, na primer: dodaja pomembne podrobnosti, opisuje svojino in povezave, dodaja  komentar o dejanju itd. vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini ter z vprašalnimi in vzkličnimi zaimki in pridevniki izraža druga razmerja, uporablja členke v vlogi zaimka in prislova, ustrezno umešča zaimenske oblike in členke v stavku.
Prislov	Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami, pridevniki v prislovni obliki in členki: izraža način, čas, kraj, smer in oddaljenost, količino, osebno mnenje in presojo, podobnosti in razlike, vprašuje ter dejanja natančneje opredeljuje, izraža vrednost prislova z ustrezno stopnjo ali opisom.
Števnik	Dijak: z glavnimi in vrstilnimi števniki šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja, izraža datum, uro, mesece, leta in stoletja, starost, opisuje osnovne računske operacije, izraža količino in mero.
Predlog	Dijak s prvotnimi in tvorjenimi predlogi ter s predložnimi zvezami: podrobneje opiše nekoga/nekaj, povezuje dele stavka v pomenske sklope, povezuje dva ali več stavkov v povedi, s predlogi izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost, zvezo in dodajanje, gibanje, oddaljenost, približno oceno in položaj med dvema prvinama.
Veznik	Dijak z vezniki in vezniškimi zvezami: povezuje besede, besedne zveze, stavke in povedi, izraža naštevanje, razvrščanje, primerjavo, nasprotja, omejitve, posledičnost in vzrok, z njimi pojasnjuje in sklepa.

 

OBLIKOSLOVJE

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

Glagol

Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke: s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih glagolskih oblik kot trditve, vprašanja in zanikanja, v ustrezni dovršni ali nedovršni obliki glagolskih dejanj (glagolski vid), z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami, z določanjem vršilca, nosilca dejanja (aktiv, pasiv) in s posplošitvijo dogajanja.   Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža: časovno umeščenost dejanja (v sedanjost, razširjeno sedanjost, preteklost, prihodnost in nadčasovnost), časovno vezanost dejanj (sodobnost, zadobnost in preddobnost glede na glavno dejanje, časovna nevezanost), tip dejanja (enkratno/ponavljajoče, stanje/aktivnost, dejanje s končnim ciljem/dejanje brez cilja, prehodno/neprehodno), modalnost dejanj (realnost/možnost, želenost), umišljenost, pogojnost, dopustnost dejanj.   Z neosebnimi glagolskimi oblikami (nedoločnik, glagolnik, deležnik) izraža dejanja, ne da bi izrazil nosilca tega dejanja, pri nedoločniku in glagolniku pa število ni izraženo.

 

SKLADNJA

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

Dijak: v prostih in zloženih stavkih upoveduje predmetnost in pri tem uporablja pravilni besedni red, dogajanja in stanja izraža, stopnjuje, o njih sklepa, jih pojasnjuje v  prirednih in podrednih povedih; izraža razmerja v času in prostoru, izraža način, vzrok in posledico, pogoj in namero, podrednost dejanj izraža z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami (eksplicitna in implicitna oblika), ustrezno izbira glagolske oblike v poročanem govoru, pri tem pa upošteva sosledje časov v različnih zunajjezikovnih kontekstih, pri oblikovanju in rabi časov prepoznava in določa razlike med slovenščino in italijanščino.

2.3.2 Komunikacijske funkcije

Ob koncu šolanja dijaki prevzemajo govorne vloge (funkcije).

MAKROFUNKCIJE 

Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

- pokaže, demonstrira,

- opisuje,

- daje navodila,

- prepričuje,

- komentira,

- utemeljuje, - vrednoti.

 

MIKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

1.  pri posredovanju dejstev:

- prepoznava, identificira,

- sprašuje in odgovarja,

- dopolnjuje in popravlja,

- izraža moralne vrednote;

 

2. prepoznava stališča in jih izraža v zvezi s/z:

- posredovanimi dejstvi (strinjanje/nestrinjanje ...)

 (Non) sono d'accordo. Va bene. Secondo me ...

 - vedenjem (izražanje gotovosti, negotovosti...)

 Si, , sono certo. No, non sono sicuro. Credo che lui abbia ragione.

 Ero sicuro che ce l’avrebbe fatta.

- hotenjem (izražanje namer, želja, hotenj ...)

   Vorrei uscire. Desidero finire presto. Voglio parlare di ...

 Voglio che tu mi ascolti almeno questa volta.

- dopuščanjem  (prisila, dovoljenje, zahteva ...)

   Posso aprire la finestra? Vietato fumare ...Le dispiace se fumo?

 Se mi avessi ascoltato, ora non ti troveresti nei guai.

- čustvovanjem (upanje, jeza, hvaležnost ...)

 (Non) mi piace. Grazie mille! Ma adesso esageri! ... Non ti soporto piú;!. La ringrazio sentitamente per ... 

- prepričevanjem (vpliva, svetuje, spodbuja, opozarja ...)

Mi permetta di consigliarLe questo prodotto ... Segua severamente le avvertenze ...

Fossi in te ...

-  spodbuja govorne interakcije (pozdravljanje ob odhodu/prihodu, naslavljanje ...)

  Gentile dott. G. Franchi, ho il piacere di comunicarLe … Buongiorno, Le presento … Piacere …

2.3.3 Književna besedila

Pri pouku italijanščine dijaki razvijajo sociokulturne sposobnosti: pridobivajo in ozaveščajo vrednote italijanske kulture ter s spoznavanjem književnih del tudi zgodovinske, umetnostne, geografske vidike italijanske stvarnosti.

2.3.3.1 Splošni cilji književnega pouka

Pri obravnavi književnih besedil v italijanskem jeziku se dijaki seznanjajo z družbeno in kulturno stvarnostjo, ki jo avtor posreduje prek umetnostnega besedila. Ob spoznavanju literarnozgodovinskega okvira in formalnih prvin umetnostnega besedila postopno razvijajo sposobnost sprejemanja, dojemanja in interpretiranja književnega besedila. Podoživljanje umetnostnih besedil jih usmerja k ustvarjalnim dejavnostim ter spodbuja sposobnost kritičnega razmišljanja in vrednotenja.

2.3.3.2 Operativni cilji književnega pouka

V okviru književnega pouka dijaki:

RECEPTIVNE SPRETNOSTI	PRODUKTIVNE SPRETNOSTI
Poiščejo neznane besede v slovarju.	Zamenjajo besedo ali besedno zvezo z ustrezno sopomenko/protipomenko. Dopolnjujejo manjkajoče dele besedila. Urejajo povedi ali odstavke v logičnem zaporedju. Povezujejo posamezne dele besedila (dialoga, zgodbe slike z besedilom). Oblikujejo vprašanja in odgovore o izbranem umetnostnem besedilu.
Na podlagi predznanja (materinščina) ločijo temeljne literarne vrste (epika, lirika, dramatika) in zvrsti (roman, novela, sonet ...).	Ločijo izpovedovanje in pripovedovanje.
	S primerjanjem podobnih besedil v materinščini opišejo obliko in zgradbo besedila (roman, povest, sonet).
Z različnimi metodami (opazovanje, razvrščanje, določanje, povezovanje, pojasnjevanje, povzemanje, sklepanje, primerjanje, vrednotenje ...) razčlenjujejo literarne sestavine besedila: zaznajo temo, značaj junakov, odnos pisca do naslovnika, cilje besedila, stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu.	Označijo književno osebo na podlagi njenih dejanj. Razlagajo sobesedilo (literarno obdobje). Določijo vrste pripovedovalcev in njihovo vlogo v dogajalni zgradbi. Razložijo prenesene pomene besed in osrednjo misel besedila.
Prepoznavajo slovnične strukture.	Besedno/nebesedno izražajo temo obravnavanega besedila.
Zaznavajo kohezivne elemente, prehod v temi (koherenca), slogovno zaznamovanost.	Besedilo ustvarjalno preoblikujejo, ga dramatizirajo, spreminjajo dogajalni čas, prostor, like oseb, konec zgodbe.
Oblikujejo svoje mnenje o besedilu idr.	Ob danih ključnih besedah (navodilih) oblikujejo novo besedilo.
	Podoživljajo umetnostno besedilo in pri tem izražajo svoja občutja, posredujejo svoja mnenja in stališča ter jih primerjajo z avtorjevimi.
	Primerjajo različna besedila med seboj (primerjava originala s prevodom) idr.

* Pri določanju operativnih ciljev za pouk književnosti naj si učitelj pomaga z didaktičnimi navodili  (skupni del).

2.3.3.3 Književne vsebine

Učitelj izbira med književnimi vsebinami naslednjih avtorjev:  

LITERARNO OBDOBJE	AVTORJI
13. stoletje (Il Duecento) Dolce stil nuovo	Dante Alighieri
14. stoletje (Il Trecento)	Francesco Petrarca Giovanni Boccaccio
Humanizem in renesansa (L'Umanesimo e il Rinascimento)	Lorenzo de' Medici Niccolo Macchiavelli Galileo Galilei
Razsvetljenstvo (L'Illuminismo)	Carlo Goldoni
Romantika (Il Risorgimento e il Romanticismo)	Giacomo Leopardi Alessandro  Manzoni
19. stoletje (L'Ottocento)	Giovanni Verga (Verismo) Giosue Carducci
20. stoletje (Il Novecento)	Giovanni Pascoli Gabriele D'Annunzio Luigi Pirandello Giorgio Bassani, Italo Calvino, Carlo Cassola, Umberto Eco,  Alberto Moravia, Cesare Pavese, Vasco Pratolini, Italo Svevo, Leonardo Sciascia, Luca Goldoni,        Domenico Starnone, Vittorio Tondelli, Marco Lodoli, Andrea de Carlo, Antonio Tabucchi, Susanna Tamaro, Paola Capriolo Eugenio Montale, Pier Paolo Pasolini, Salvatore Quasimodo, Umberto Saba, Giuseppe Ungheretti, Gianni Rodari ...

Opomba:

V Maturitetnem izpitnem katalogu so predpisana književna besedila (odlomki posameznih del in integralno književno besedilo), ki jih mora dijak obravnavati, če želi opravljati maturitetni izpit iz italijanskega jezika.

2.3.4 Strokovna besedila

Učitelj strokovne gimnazije (modul 420 ur) izbira med naslednjimi strokovnimi besedili:

EKONOMSKA STROKA	GOSTINSTVO IN TURIZEM
poslovni oglas	poslovni oglas
prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)	prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)
poslovno dopisovanje: a) določiti in preklicati poslovni sestanek b) sprejeti in oddati  (faks, telefonsko) poročilo c) opravičiti	poslovno dopisovanje: a) določiti in preklicati poslovni sestanek b) sprejeti in oddati (faks, telefonsko) sporočilo c) opravičiti
poslovni imenik (naslovi podjetij in druge poslovne informacije)	poslovni imenik (naslovi hotelov in drugih gostinskih objektov, turistične  informacije)
rezervacije (najetje prostora, prevoznega sredstva)	rezervacije (najetje hotelske sobe, prevoznega sredstva)
ponudba: a) cenik izdelka (blagajniški izpis) in storitve b) reklamni oglas c) opis podjetja, delovnega mesta postopka/izdelka	ponudba: a) cenik storitev (jedilni list, vinska karta) b) reklamni oglas c) opis podjetja, delovnega postopka (popotni načrt, recept), delovnega mesta, turističnega kraja (turistični prospekt)
reklamacije	reklamacije

3. PREDMETNI KATALOG ZNANJ – italijanščina kot drugi jezik v gimnaziji na narodno mešanem območju Slovenske Istre

3.1 Splošni cilji pouka italijanščine kot drugega jezika v gimnaziji

3.1.1 Vzgojni cilji

Pri pouku italijanščine dijaki razvijajo svojo osebnost, tako da: 

razvijajo in bogatijo svoje pozitivne učne izkušnje, svoje intelektualne sposobnosti, pridobivajo čustvene, moralne in etične vrednote;

razvijajo zmožnosti socialnega učenja in samostojnost: navajajo se na skupinske oblike dela, na individualno iskanje poti do jezikovnega znanja v življenjskem okolju, sami vrednotijo svoje znanje italijanskega jezika v neposredni sporazumevalni rabi;

razvijajo ustrezne strategije in tehnike (samostojnega) učenja, potrebne za nadaljnji študij, poklicno in strokovno delo ter samoizobraževanje;

razvijajo zanimanje za italijanski jezik in pridobivajo dolgoročno motivacijo ter pripravljenost za učenje italijanskega jezika in drugih tujih jezikov v šoli in zunaj nje;

primerjajo razlike in podobnosti v tvorbi in rabi slovenščine in italijanščine ter pri tem prepoznavajo pojave medjezikovnega vplivanja;

primerjajo obe kulturi in kulturni dediščini v življenjskem okolju ter neposredno ugotavljajo prepletanje kultur v materialni in nematerialni kulturi (književna dela);

spoznavajo jezikovno in kulturno raznoliko življenjsko okolje in razvijajo pozitiven in strpen odnos do dvojezičnosti, različnosti kultur in drugačnosti. 

3.1.2 Izobraževalni cilji 

S poukom italijanščine dijaki pridobijo znanja, sposobnosti in spretnosti, tako da: 

razvijajo sposobnosti za uspešno razumevanje in oblikovanje različnih vrst ustnih in pisnih sporočil in besedil v italijanskem jeziku;

spoznavajo jezikovno zgradbo italijanščine na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in besediloslovni ravnini;

razvijajo praktično in teoretično poznavanje jezikovnih zakonitosti in pragmatičnih načel rabe italijanskega jezika;

uvajajo se v samostojno branje tuje književnosti v izvirniku, razvijajo bralno sposobnost za ustvarjalno branje  ter neposredno doživljanje in razumevanje književnih del;

spoznavajo italijansko kulturo;

spoznavajo književnost, kulturne dosežke in kulturno dediščino pripadnikov italijanskega naroda in pripadnikov italijanske narodne manjšine v Sloveniji;

ob ozaveščanju jezikovnih in sporazumevalnih pravil v neposredni sporočanjski rabi ugotavljajo pojave jezikovnega stika med slovenskim in italijanskim jezikom ter medjezikovno vplivanje;

uvajajo se v samostojno delo s slovarji, slovnicami, z jezikovnimi in književnimi priročniki ter v iskanje podatkov v besedilih v italijanskem jeziku.

3.2 Operativni cilji in standardi znanj ob koncu šolanja 

3.2.1 Italijanščina kot drugi jezik: modul A (od 315 do 420 ur)

* čisti tisk: osnovna zahtevnostna raven

* zasenčeni tisk: višja zahtevnostna raven (matura na višji zahtevnostni ravni)

 

3.2.1.1 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo

RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak zazna in razume sporočilo/besedilo.	Sledi in sprejema vsebine besedil pogovorne zvrsti knjižnega jezika s splošno temo (osebno in javno področje). Povzema in sklepa o povedanem. Prepoznava idiomatske izraze in pogovorne zveze. Zaznava menjavo registrov in slogovno zaznamovanost besedil.	Razume in kritično razlaga izbrana literarna (klasična in moderna) in neliterarna besedila. Razlikuje različne zvrsti pisanja in ob pomoči slovarja razbere vse potrebne podatke in posredno izražene pomene, stališča in čustvena stanja.
	Sledi in sprejema zahtevnejša poljudnoznanstvena besedila s svojega interesnega področja.	Razume poljudnoznanstvena (strokovna) besedila s svojega interesnega področja in iz njih razbere določene specifične podatke.
Razume dvogovorno besedilo (pogovor).	Razume sporočilo vsakršnega pogovora med pristnimi govorci, ki govorijo splošni pogovorni jezik.	Razume vsebino besedila z novo tematiko (intervju s strokovnjaki s področja ekologije, medicine, umetnosti), čeprav ne razume vseh podrobnosti.
	Sledi abstraktnim vsebinam pogovora zunaj svojega interesnega področja (okrogla miza, pogajalni/prepričevalni pogovor). Razume vsakodnevne pogovore v istrsko-beneškem narečju.	Besedila z novo tematiko poglablja ob pomoči dodatnih gradiv in slovarjev.

RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.	Razume temeljno sporočilo filmov, radijskih/televizijskih obvestil, reportaž in poljudnoznanstvenih oddaj.	Razume publicistični jezik in temeljno sporočilo časopisnega obvestila, novice, poročila, reportaže in besedila propagandnih oglasov.
	Spremlja televizijske ali radijske oddaje (tudi različne strokovne oddaje), ki vsebujejo idiomatske izraze, sleng in strokovno terminologijo (ekologija, medicina, šport, politika).
Razume navodila.	Sledi domala vsem navodilom, ki usmerjajo osebno in družbeno ravnanje.	Razume pisna navodila, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (tehnična navodila o uporabi izdelkov, hišnih aparatov; navodila o uporabi zdravil).
Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/ govorčevim namenom in oblikuje svojo razlago vsebine.	Iz sobesedila razbere posredno izražena stališča in razpoloženje govorcev.	Navede avtorja, sporočilni namen in naslovnika. Razlaga temo besedila, loči dejstva od komentarja, razume vzročno-posledična razmerja in posredno izražena stališča.
	Razčlenjuje in vrednoti način pogovora in odziv govorcev, njihovo medosebno čustveno razmerje in nejezikovno sporočanje.	Vrednoti besedilo z vsebinskega in literarnega vidika, z vidika resničnosti in zanimivosti ter ga primerja s podobnimi znanimi besedili.
RECEPTIVNE STRATEGIJE	Uporablja sobesedilne in slovnične kazalce za ugotavljanje pomena neznanih izrazov iz sobesedila ter namena in razpoloženja. Iz sobesedila predvidi potek dogajanja. Obvlada različne tehnike branja: preleti besedilo, da dobi ključno misel, ga natančno prebere, da razume podrobnosti ali preskoči posamezne sklope, da poišče določene podatke. Podčrtuje ključne besede in jih smiselno ureja v sheme ali miselne vzore. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar, slovnico, leksikon. Raven razumevanja besedila dokazuje s povzemanjem vsebine (prevod v materinščino) ter s citiranjem in povzemanjem avtorjevih/govorčevih besed.

3.2.1.2 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo

PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak se vključuje v razgovor.	Vključuje se v pogovor o abstraktni temi svojega interesnega področja. Pri tem izbira jezikovna sredstva, ustrezna govornemu položaju, in tako zadovoljuje svoje jezikovne potrebe na osebnem in družbenem področju. Se primerno odziva na pobude iz okolja. Ob krajših medosebnih stikih usmerja pogovor. Ustrezno reagira v nepredvidljivih situacijah neformalnega razgovora.	Piše preprosta zasebna (čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, telegram, pismo, sožalje) in uradna besedila (uradna čestitka, uradno voščilo, uradna zahvala, uradno vabilo, krajše uradno pismo). Oblikuje vprašalnike in ankete o potrebah mladostnikov (mladostnikovi problemi: generacijski konflikti, odvisnosti; načini druženja, interesne skupine, zabava).
	Sodeluje v diskusijah (intervjujih), utemeljuje svoja stališča, vpliva na stališča sogovorcev. S primernimi jezikovnimi sredstvi izraža različne pomenske odtenke, pri tem lahko preoblikuje povedi, spreminja temo pogovora. Učinkovito uporablja jezik v družabnih stikih, vključuje različne načine jezikovne rabe (čustvene, prepričevalne in druge). Pri razreševanju problemov v pogovoru posreduje predloge in pobude ter po potrebi prevzame vodilno vlogo.	Sestavlja zahtevnejša pisna dvogovorna besedila (uradno pismo, potrdilo, prošnja, uradna izjava, prijava)
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.	V zvezi z različnimi postopki (pri bančnih storitvah) natančno posreduje in sprejema podatke ter se ravna po navodilih. Preverja pravilnost in ustreznost informacije. Prosi za dodatna pojasnila. Posreduje nasvete in jih upošteva.	Strne podatke in utemeljitve iz različnih virov (revije, časopisi, enciklopedije, priročniki, književna besedila).

PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak oblikuje besedila.	Predstavi temo, jo zagovarja z utemeljitvami in jo glede na govorni položaj in vsebino prilagodi navodilom in zahtevam. Zmore oblikovati govorni nastop in različne podatke smiselno razvrstiti v uvod, jedro in zaključek. Povzema tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki mu pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil. Primerno razvija temo govornega nastopa; ob koncu povzame svoje ugotovitve in spodbuja poslušalce k razpravi.	Glede na namen oblikuje besedilo s primerno notranjo in zunanjo zgradbo ter povezanostjo. Ubeseduje nejezikovne dele besedila (slika, tabela).
	Povezujejo dejstva in značilnosti iz življenja in dela avtorjev z značilnostmi njihovih leposlovnih besedil.	Prevaja preprostejša besedila različnih vrst iz italijanščine/slovenščine v slovenščino/italijanščino.
		Ustvarjalno piše: predstavi svoja stališča, načrte; opiše svoje razpoloženje. Ob leposlovnem besedilu izraža svoje notranje doživljanje, občutja.
		Kritično obravnava in razlaga svoj odnos do drugih in odnos okolja do njegovih ravnanj. Na podlagi literarnozgodovinskega znanja interpretira leposlovna besedila.
PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne)	Jezikovno izražanje je naravno in tekoče. Uporablja odmore za premislek pri iskanju ustreznega izraza ali besedne zveze, pri poudarjanju določene misli, trditvi, utemeljevanju svojih stališč in jih ponazarja s konkretnimi primeri. Z ustreznimi strategijami predvidi načine pogovora (utemeljevanje, prehajanje s teme na temo) in načine, kako se izogniti pogovoru; pri tem predvidi tudi sogovorčev odziv. Pri oblikovanju pisnih besedil ustrezno razvija temo.
	Dijak je natančen pri oblikovanju svojih stališč, zlasti če želi poudariti pomen misli ali različna stališča do izraženih mnenj, ali če želi odpraviti morebitne nesporazume. Učinkovito upošteva sogovorca in mu pomaga pri prepoznavanju ključnih točk, tako da sogovorcu ustrezno razlaga svoja stališča, če je potrebno, mu jih tudi ustrezno ponazarja s primeri.

3.3. Vsebina

3.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti 

Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Pri pouku uporablja knjižno različico splošnopogovornega jezika, ki se na glasoslovni ravni približuje standardu izreke pristnega govorca. Ima le občasne težave pri izgovorjavi glasoslovnih posebnosti italijanskega jezika. Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, svet mladostnikov). Pridobiva ga iz šolskih gradiv, v neposrednem življenjskem okolju pa ga širi in bogati tako z vsakodnevnimi pogovori kot iz sredstev javnega obveščanja (televizija, radio, film, časopisje). Pri oblikovanju besedil upošteva načela ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pozna temeljne zakonitosti jezikovnega sestava in njegove rabe. Še vedno se pojavljajo manjše napake, predvsem pri težavnejših slovničnih strukturah. Vzporedna raba slovenskega in italijanskega jezika omogoča prenos jezikovnih znanj med slovenskim in italijanskim jezikom, v neposredni sporočanjski rabi pa dijak prepoznava pojave jezikovnega stikanja (interferenco).

JEZIKOVNE RAVNINE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI
Pravopis	Dijak pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa (grafemi,  ločila, naglasna znamenja). Pozna njegove posebnosti (podvojene soglasnike, črko q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov, rabo opuščaja ...) in jih upošteva pri pisanju.
Pravorečje	Dijak izgovarja posamezne besede in povedi razumljivo, z ustreznim besednim in stavčnim naglasom. Pozna in upošteva posebnosti izgovarjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovarjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi) in prozodije (ritem, tempo, intonacija).

 

OBLIKOSLOVJE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI
Samostalnik	Dijak: poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi (kolektivnimi) samostalniki, v ednini in množini; pozna posebnosti pri tvorbi množine, oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu, ločuje naravni in slovnični spol, pozna zloženke in izpeljavo samostalnika (pomanjševalnice, povečevalnice, slabšalne in ljubkovalne oblike).
Določni in nedoločni člen	Dijak: s členom izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja, ustrezno uporablja oblike člena in pozna posebnosti njegove rabe, uporablja delni člen za izražanje nedoločene količine dela celote.
Kakovostni pridevnik	Dijak: s kakovostnimi pridevniki v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, pozna posebnosti stopnjevanja kakovostnih pridevnikov, kakovostni pridevnik usklajuje v spolu in številu s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavku.

 

OBLIKOSLOVJE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI
Zaimenske oblike	Dijak: nadomešča samostalnike  z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki, enostavni in sestavljeni, s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje v stavku na osebek, s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino, s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino, z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero, z oziralnimi zaimki izraža različna razmerja glede na nadrejeni stavek, na primer: dodaja pomembne podrobnosti, opisuje svojino in povezave, dodaja  komentar o dejanju itd., vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini ter z vprašalnimi in vzkličnimi zaimki in pridevniki izraža druga razmerja, uporablja členke namesto zaimka in prislova, ustrezno umešča zaimenske oblike in členke v stavku.
Prislov	Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami, pridevniki v prislovni obliki in členki: izraža način, čas, kraj, smer in oddaljenost, količino, osebno mnenje in presojo, podobnosti in razlike, vprašuje ter dejanja natančneje opredeljuje.
	Vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.
Števnik	Dijak: z glavnimi in vrstilnimi števniki šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja, izraža datum, uro, mesece, leta in stoletja, starost, opisuje osnovne računske operacije, izraža količino in mero.
Predlog	Dijak s prvotnimi in tvorjenimi predlogi ter s predložnimi zvezami: podrobneje opiše nekoga/nekaj, povezuje dele stavka v pomenske sklope, povezuje dva ali več stavkov v povedi, s predlogi izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost, zvezo in dodajanje, gibanje, oddaljenost, približno oceno in položaj, položaj med dvema prvinama.
Veznik	Dijak z vezniki in vezniškimi zvezami: povezuje besede, besedne zveze, stavke in povedi, izraža naštevanje, razvrščanje, primerjavo, nasprotja, omejitve, posledičnost in vzrok, z njimi pojasnjuje in sklepa.

 

OBLIKOSLOVJE

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

Glagol

Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke: s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih glagolskih oblik kot trditve, vprašanja in zanikanja, v ustrezni dovršni oz. nedovršni obliki glagolskega dejanja (glagolski vid), z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami, z določanjem vršilca dejanja, nosilca dejanja (aktiv, pasiv) in s posplošitvijo dogajanja.   Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža: časovno umeščenost dejanja (v sedanjost, razširjeno sedanjost, preteklost, prihodnost in nadčasovnost), časovno vezanost dejanj (istodobnost, zadobnost in preddobnost glede na glavno dejanje, časovna nevezanost), tip dejanja (enkratno/ponavljajoče, stanje/aktivnost, dejanje s končnim ciljem/dejanje brez cilja, prehodno/neprehodno), modalnost dejanj (realnost/možnost, želenost), umišljenost, pogojnost, dopustnost.   Z neosebnimi glagolskimi oblikami (nedoločnik, glagolnik, deležnik) izraža dejanja, ne da bi izrazil nosilca tega dejanja, pri nedoločniku in glagolniku pa ni izraženo niti število.

SKLADNJA

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

Dijak: upoveduje v prostih in zloženih stavkih in pri tem uporablja pravilen besedni red, dogajanja in stanja upoveduje, stopnjuje in sklepa, pojasnjuje, izraža razmerja v času in prostoru, izraža način, vzrok in posledico, pogoj in namero v priredno in podredno zloženih povedih, podrednost dejanj izraža z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami (eksplicitna in implicitna oblika), ustrezno izbira glagolske oblike v poročanem govoru, pri tem pa upošteva sosledje časov v različnih zunajjezikovnih kontekstih, pri oblikovanju in rabi časovnih odnosov prepoznava in določa razlike med slovenščino in italijanščino.

3.3.2 Komunikacijske funkcije

Ob koncu šolanja dijaki prevzemajo govorne vloge (funkcije).

 

MAKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih vrst dijak:

- pokaže, demonstrira,

- opisuje,

- daje navodila,

- prepričuje,

- komentira,

- utemeljuje, - vrednoti.

 

MIKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

1. pri posredovanju dejstev:

- prepoznava, identificira,

- sprašuje in odgovarja,

- dopolnjuje in popravlja,

- izraža moralne vrednote;

 

2. prepoznava stališča in jih izraža v zvezi s/z:

- posredovanimi dejstvi (strinjanje/nestrinjanje ...)

 (Non) sono d'accordo. Secondo me ... Sono dell'opinione che ...

 - vedenjem (izražanje gotovosti, negotovosti ...)

 Si;, sono certo; No, non sono sicuro. Credo che lui abbia ragione.

 Pensavo che ce l’avrebbe fatta ...

- hotenjem (izražanje namer, želja, hotenj ...)

   Vorrei uscire. Desidero finire presto. Voglio parlare di ...

 Speravo tanto che lui si facesse vivo. Voglio che tu mi ascolti almeno questa volta.

- dopuščanjem  (prisila, dovoljenje, zahteva ...)

 Posso aprire la finestra? Vietato fumare ... Le dispiace se fumo? Se mi avessi ascoltato, ora non ti troveresti nei guai.

- čustvovanjem (upanje, jeza, hvaležnost ...)

 (Non) mi piace. Grazie mille. Ma adesso esageri! Non ti soporto piú;!

 La ringrazio sentitamente per ... 

- prepričevanjem (vpliva, svetuje, spodbuja, opozarja..)

 Mi permetta di consigliarLe questo prodotto. Segua severamente le avvertenze. 

-  spodbuja govorne interakcije (pozdravljanje ob odhodu/prihodu, naslavljanje ...)

 Gentile dott. G. Franchi, ho il piacere di comunicarLe ... Buongiorno, Le presento ... Piacere …)

3. Organizira in usmerja sporočanje

 

3.3.3 Književna besedila

Dijaki pridobivajo in ozaveščajo vrednote italijanske kulture ter s spoznavanjem književnih del tudi zgodovinske, umetnostne, geografske vidike italijanske stvarnosti. Pri pouku italijanščine kot drugem jeziku razvijajo na podlagi izbranih besedil italijanske književnosti ter književnosti istrskih avtorjev, ki pišejo v italijanskem jeziku, sociokulturne sposobnosti.

3.3.3.1 Splošni cilji književnega pouka

Pri obravnavi književnih besedil v italijanskem jeziku se dijaki seznanjajo z družbeno kulturno stvarnostjo, ki jo avtor posreduje prek umetnostnega besedila. Ob spoznavanju literarnozgodovinskega okvira  in formalnih prvin umetnostnega besedila postopno razvijajo  sposobnost sprejemanja, dojemanja in  interpretiranja  književnega  besedila. Podoživljanje umetnostnih besedil jih usmerja k ustvarjalnim dejavnostim, hkrati pa pri dijakih razvija sposobnost kritičnega razmišljanja in vrednotenja.

* Pri določanju operativnih ciljev za pouk književnosti si učitelj pomaga z didaktičnimi navodili  (skupni del).

3.3.3.2 Operativni cilji književnega pouka

V okviru književnega pouka dijaki razvijajo

RECEPTIVNE SPRETNOSTI	PRODUKTIVNE SPRETNOSTI
V slovarju poiščejo neznane besede.	Zamenjajo besedo ali besedno zvezo z ustrezno sopomenko/protipomenko. Dopolnjujejo manjkajoče dele besedila. Urejajo povedi ali odstavke v logičnem zaporedju. Povezujejo posamezne dele besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom). Oblikujejo vprašanja in odgovore o izbranem umetnostnem besedilu.
Na podlagi predznanja (materinščina) ločijo temeljne literarne vrste (epika, lirika, dramatika) in zvrsti (roman, novela, sonet ...).	Ločijo izpovedovanje in pripovedovanje.
	S primerjanjem s podobnimi besedili v materinščini opišejo obliko in zgradbo besedila (roman, povest, sonet).
Z različnimi metodami (opazovanje, razvrščanje, določanje, povezovanje, pojasnjevanje, povzemanje, sklepanje, primerjanje, vrednotenje) razčlenjujejo literarne sestavine besedila: zaznajo temo, značaj junakov, odnos pisca do naslovnika, cilje besedila, stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu.	Književno osebo označijo na podlagi njenih dejanj.
	Razlagajo sobesedilo (literarno obdobje
	Ločijo vrste pripovedovalcev in njihovo vlogo v dogajalni zgradbi. Razložijo prenesene pomene besed in osrednjo misel besedila.
	Presodijo namen, sporočilo umetnostnega besedila in njegov vpliv
Prepoznavajo slovnične strukture.	Jezikovno/nejezikovno izražajo temo obravnavanega besedila.
Zaznavajo kohezivne elemente, prehod v temi (koherenca), slogovno zaznamovanost.	Besedilo ustvarjalno preoblikujejo: ga dramatizirajo, spreminjajo dogajalni čas, prostor, like oseb, konec zgodbe.
Oblikujejo svoj vtis (mnenje) o besedilu idr.	Ob danih ključnih besedah (navodilih) oblikujejo novo besedilo.
	Podoživljajo umetnostno besedilo in pri tem izražajo svoja občutja, posredujejo svoja mnenja in stališča ter jih primerjajo z avtorjevimi.
	Primerjajo različna besedila med seboj (primerjava originala s prevodom).
	Na podlagi lastnih izkušenj, ki so jih pridobili pri spoznavanju slovenskih književnih del, vrednotijo družbene, zgodovinske, moralno- etične in estetske prvine obravnavanega umetnostnega besedila idr.

3.3.3.3 Književne vsebine

Učitelj izbira med književnimi vsebinami naslednjih avtorjev: 

LITERARNO OBDOBJE	AVTORJI
13. stoletje (Il Duecento) Dolce stil nuovo	Dante Alighieri
14. stoletje (Il Trecento)	Francesco Petrarca Giovanni Boccaccio
Humanizem in renesansa (L'Umanesimo e il Rinascimento)	Lorenzo de' Medici Niccolo Macchiavelli Galileo Galilei:
Razsvetljenstvo (L'Illuminismo)	Carlo Goldoni
Romantika (Il Risorgimento e il Romanticismo)	Giacomo Leopardi Alessandro  Manzoni
19. stoletje (L'Ottocento)	Giovanni Verga (Verismo) Giosue Carducci
20. stoletje (Il Novecento)	Giovanni Pascoli Gabriele D'Annunzio Luigi Pirandello Giorgio Bassani, Italo Calvino, Carlo Cassola, Umberto Eco,  Alberto Moravia, Cesare Pavese, Vasco Pratolini, Italo Svevo, Leonardo Sciascia, Luca Goldoni,        Domenico Starnone, Vittorio Tondelli, Marco Lodoli, Andrea de Carlo, Antonio Tabucchi, Susanna Tamaro, Paola Capriolo Eugenio Montale, Pier Paolo Pasolini, Salvatore Quasimodo, Umberto Saba, Giuseppe Ungheretti, Gianni Rodari
Istrski avtorji	Fulvio Tomizza, Nelida Milani - Kruljac, Giacomo Scotti, Loredana Boljun-Debeljuh, Mario Schiavato, Osvaldo Romous, Alessandro Damiani

Opomba:

V Maturitetnem izpitnem katalogu so predpisana književna besedila (odlomki posameznih del in integralno književno besedilo), ki jih mora dijak obravnavati, če želi opravljati maturitetni izpit iz italijanščine.

3.3.4 Strokovna besedila

Učitelj strokovne oz. tehniške gimnazije (modul 420 ur) izbira med naslednjimi strokovnimi besedili:

STROKOVNA GIMNAZIJA	TEHNIŠKA GIMNAZIJA
poslovni oglas	poslovni oglas
prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)	prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)
poslovno dopisovanje: a) določiti in preklicati poslovni sestanek b) sprejeti in oddati  (faks, telefonsko) sporočilo c) rezervirati (najem prostora, prevoznega sredstva) d) opravičilo	poslovno dopisovanje: a) določiti in preklicati poslovni sestanek b) sprejeti in oddati  (faks, telefonsko) sporočilo c) rezervirati (najem prevoznega sredstva, prenočišča) d) opravičilo
poslovni imenik (naslovi podjetij in druge poslovne informacije)	navodilo za uporabo in popravilo naprave/izdelka navodilo za varstvo pri delu
ponudba: a) cenik izdelka (blagajniški izpis) in storitve b) reklamni oglas c) opis podjetja, delovnega mesta postopka/ izdelka	ponudba: a) reklamni oglas b) katalog izdelkov in storitev c) opis podjetja, tehnološkega postopka delovnega mesta, izdelka
reklamacije	reklamacije
pogodba o prodaji in nakupu	standardi

4. SPECIALNODIDAKTIČNE IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

4.1. Načela pouka

Pouk tujih jezikov si zdaj zastavlja vse bolj dosegljive in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:

a) znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;

b) medosebna komunikacija je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);

c) prvi pogoj za uspešno učenje/poučevanje tujega jezika je motivacija za učenje in uporabo jezika.

Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načel, ki so postala podlaga za različne metode in različice posameznih uresničitev pouka.

1.    Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.

2.    Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati mora zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.

3.    Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Učenec ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.

4.    Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna ozaveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.

5.    Spoznavanje jezikovne norme je najučinkovitejše in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav ter urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo učenčevo govorno samostojnost.

6.    Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanje drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika pri razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.

4.2. Didaktična navodila

Temeljni pristop v učnem procesu je  komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na učenca. Temelji komunikacijskega pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti učencev za oblikovanje slovnično pravilne povedi in uporabo jezikovnega znanja pri opravljanju nalog, s katerimi se spopadajo v življenju.

Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: učenčevo slušno in bralno  razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča,  uvaja primerno tematiko, ob kateri je učenec aktiven tudi pri izbiri metode dela in nalog.

Udeleženca učnega procesa sta tako učitelj kot učenec, zato oba enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja učenca k čim večji samostojnosti, učenec pa dejavno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo takšne možnosti za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno učenje tujega jezika.

4.2.1 Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali prek zvočnega zapisa. Učitelj uvaja fonetični pravopis (transkripcijo) zato, da bi preprečil nejasnosti.

Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

dejavnosti pred poslušanjem,

dejavnosti med poslušanjem,

dejavnosti po poslušanju.

4.2.1.1 Dejavnosti pred poslušanjem besedila

Pred poslušanjem besedila učitelj učenca pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši za določeno besedilno vrsto in stopnjo učenčevega jezikovnega znanja, npr.:

napove besedilno vrsto,

posreduje splošne podatke o besedilu,

predstavi slikovno gradivo,

posreduje slovar neznanih izrazov,

usmerja pogovor o temi besedila,

posreduje ključne stavke besedila v nepravilnem zaporedju; učenec ugiba o pravilnem vrstnem redu stavkov,

učenec prebere podobno besedilo z isto temo.

4.2.1.2 Dejavnosti med poslušanjem besedila

Če je treba, naj učenec besedilo posluša večkrat.

Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

1.    prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe ...); učitelj zastavlja vprašanja izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera učenec odgovarja alternativno: pravilno/ napačno (neomenjeno);

2.    zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah);

3.    reševanje po navodilih (risanje poti na zemljevidu, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja);

4.    dopolnjevanje besedila:

kot preizkus zaprtega tipa, pri katerem učenec v besedilo (dialog, intervju, zgodba, šala, uganka ...) vstavlja manjkajoče izraze ali povedi; učencem na začetni stopnji učenja/poučevanja posredujemo rešitve v nepravilnem vrstnem redu,

"igra vlog" pri poslušanju: učenec izbere vlogo v pogovoru, in ko učitelj ustavi predvajanje posnetka, sam nadaljuje govor; pri vnovičnem poslušanju preverja svojo različico s posnetkom govora,

kot napovedovanje posameznih delov besedila: pri drugem poslušanju učitelj zmanjša glasnost posameznih delov besedila, učenec pa ugiba, kakšno bo nadaljevanje, ter ob vnovičnem poslušanju preverja in s sošolci primerja primernost svoje različice;

5.    povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike z besedilu), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja;

6.    interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali pogovora), učenec pa ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje; 7.    analiza zapisa slušnega besedila: - učenec analizira fonemske, slovnične in besedilne sestavine besedila, - ob poslušanju besedila si učenec označi razlike med pisnim in slušnim besedilom.

4.2.1.3 Dejavnosti po poslušanju besedila

Končna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja učenca k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko, k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila s svojimi lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.

Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje učencem v neomejenem številu, so:

1.    oblikovanje vprašanj in odgovorov o temi izbranega slušnega besedila,

2.    izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi),

3.    ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu,

4.    ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe učenec oblikuje intervju ali zgodbo dramatizira, opisuje osebe in drugo,

5.    oblikovanje vprašalnikov o predstavljeni problematiki, 6.    oblikovanje mnenj in občutij glavnih oseb ter predstavitev učenčevega odnosa do govorčevih stališč.

4.2.2 Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

Učenje/poučevanje s komunikacijskim pristopom razvija vse štiri spretnosti, ki se pri dejavnem sporočanju prepletajo med seboj. Tak pristop poudarja predvsem k učencu usmerjeno govorno sporočanje na vseh ravneh učenja jezika.

Poglavitni cilj spretnosti govora je spodbujanje samozaupanja, razvijanje zanimanja za italijanski jezik ter razvijanje sporočanjskih zmožnosti, saj teh dijaki pogosto ne obvladajo dovolj, čeprav jim omogočajo sporazumevanje v različnih govornih položajih v vsakdanjem življenju.

Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov in da upošteva napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje sporočilo/besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi učenčeve napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, še zlasti, če učenec v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.

Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri učencu željo po pogovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje učenčevih stališč, interesov in solidarnosti.

Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

V pripravi na pouk:

-  skrbno pripravi gradivo (na primer tematski sklop, iztočnice),

-  določi cilje, ki naj bi jih dosegel učenec v okviru različnih dejavnosti,

-  umesti aktivnost v učni proces ali jo predvidi kot samostojno (ali projektno) nalogo.

Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

-  skrbi za sproščeno, prijateljsko ozračje in spodbuja sodelovanje med učenci,

-  usklajuje zahtevnost naloge z individualnimi oz. skupinskimi potrebami učencev,

-  izmenjuje dejavnosti in skrbi za pestrost pouka,

-  diferencira naloge in jih individualizira,

-  razvršča dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje,

-  spodbuja samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak,

-  spodbuja tekmovalnost brez nasilja in opozarja na pravila igre.

Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljen svet (simulacije), igre vlog.

4.2.2.1 Dialog

Dialog je sestavina besedila v različnih vsakdanjih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da učenci vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

Izvajamo ga lahko na več načinov:

-          vodeni dialog: učenci uvajajo jezikovne funkcije ali utrjujejo pojme s kratkimi dialogi, ozaveščajo jezikovne strukture tako, da jih uporabljajo v novih besedilih (oblikovanje novih dvogovornih besedil),

-          dialogi v nepravilnem vrstnem redu: učenci smiselno razvrščajo ustrezne povedi v dialog,

-          dopolnjevanje dialoga: tip odprtega dialoga pri učencih razvija ustvarjalnost,

-          dialog v obliki sheme: opozarja na zgradbo govora, saj na ta način učenec laže ureja vsebino ustnega sporočila,

-          funkcijski dialog: dialog v obliki osnutka, navodil, v katerih so posredovane le funkcije jezika. Navodila so lahko tudi v materinščini, učenec samostojno izbira jezikovna sredstva v tujem jeziku.

4.2.2.2 Pretvarjanje/vživljanje v umišljen svet

Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo po sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od učenčeve starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), vendar uresničitev le-tega ni predvidljiva. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega učenec uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da učenci na naraven in ustvarjalen način dosežejo govorno samostojnost.

Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposreden praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.

Simbolne igre, igre  zamišljanja, razvijajo učenčevo miselno in govorno sposobnost, navajajo ga na sprejemanje socialnih vlog in razmerij.

Sestavljanje, povezovanje, oblikovanje, gradnja omogočajo razumevanje in spoznavanje materialnega sveta, dojemanje simboličnih sistemov. Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje in ustvarjalno izražanje.

Sodelovanje in tekmovanje sta sestavna dela družabnih iger. V skupinski igri se učenec dogovarja o pravilih in izvedbi igre, s tem ustvarja napeto situacijo, v kateri se želi potrditi in izkazati. Uči se zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati.

Spoznavanje igre uvajajo preprosta govorna dejanja: pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje lastnosti in značilnosti osebe ali stvari. Z dogovorjenimi igralnimi pravili postane igra pri jezikovnem pouku preizkušanje življenjskih položajev, ki zahtevajo uporabo določenih sporočanjskih vzorcev.

Igre dopolnjevanja, zbiranja, urejanja širijo besedje določenega semantičnega polja. Z igro telefon ali z različnimi načini posredovanja besede ponavljamo in širimo povedano, si izmišljamo ali dopolnjujemo, uvrščamo besede v neko zvezo (sopomenke, podpomenke, nadpomenke).

Žreb besed, razrezanke podob in risb, povezovanje risbe in besede spodbujajo upovedovanje. Pogosto učenec šele s spodbudami premaga zavore pri govoru.

Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

4.2.2.3 Igre vlog

Šele ko učenec usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja sicer zahtevnejšo simulacijo, saj pri tem porabi veliko časa za priprave in izvedbo. Učenec izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (brodolom...), resnični situaciji (roditeljski sestanek, televizijsko poročilo ...) ali v konfliktni situaciji (pozitivne, negativne strani pri graditvi jedrske elektrarne ...) idr.

Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju:

	Obvezni koraki	Neobvezni koraki
1.	Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec)	a) vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev
		b) kratka predstavitev
		c) individualna in skupinska priprava igranja
2.	Izvajanje (dvojica, skupina) - (učitelj - animator)	a) spremljanje izvajanja
		b) dodatne dejavnosti za hitrejše učence
		c) plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine
3.	Plenarna analiza izvajanja:
	- samovrednotenje učencev
	- komentar udeležencev v igri
4.	Učenci vrednotijo izdelke
5.		Širitev in predelava besedil:
		- pisanje novih besedil
		- urjenje pravilne jezikovne rabe na podlagi napak.

Vrste iger vlog

1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, učenci si izberejo vloge.

3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

- navezava stikov z neznancem (v avtobusu, v trgovini),

- vzdrževanje odnosov z določeno nalogo (opravičilo izostanka od pouka, čestitke ob športnih uspehih …).

4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

4.2.